Vsak človek je socialno bitje – nihče ne živi sam. Človek je družbeno in družabno bitje. Da bi normalno živel in se razvijal potrebuje družbo, potrebuje bližnjega. To še toliko bolj velja za kristjana. Kristjan ne more sebično in egoistično čepeti v svojem kotu in se ne brigati za druge. Družbeni nauk Cerkve nam podaja štiri načela, ki veljajo za vsakega kristjana in vsako krščansko skupnost: osebnostno načelo (vsak človek je nosilec, ustvarjalec in cilj vseh družbenih struktur); načelo skupnega dobrega (služenje drugemu); načelo solidarnosti (vsi za enega, eden za vse); načelo subsidiarnosti (nuditi pomoč). Da bi mogli ta načela spoštovati in v širši družbi dobro delovati, nam Bog daje zadnja dva zakramenta, ki »sta naravnana na odrešenje in zveličanje drugih. Če obenem prispevata k osebnemu zveličanju, dosegata to prek vplivanja na služenje drugim. Ta dva zakramenta podeljujeta posebno poslanstvo v Cerkvi in sta namenjena graditvi Božjega ljudstva« (KKC 1534).
Zakramenta služenja občestvu sta: zakrament svetega reda in sveti zakon.