SVETLOBA MED SENCAMI
November ima poseben vonj. Po mokrem listju, po svečah in spominu. Po tihoti. Je mesec, ko se ustavimo. Ko se življenje umiri in nas nežno povabi, da pogledamo dlje – onkraj površja, onkraj urnikov, onkraj sebe.

Na praznik vseh svetih se spomnimo, da svetost ni za izbrane, ampak za vsakogar. Svetniki niso nad nami, so med nami – tisti, ki znajo ljubiti kljub ranam, odpustiti kljub bolečini, upati kljub temi. Morda so to naši starši, prijatelji, sosedje … ljudje, ki so v svoji nepopolnosti postali prehod Božje luči.

Vernih duš dan pa nas poveže z vsemi, ki so že odšli. S tistimi, katerih navzočnost, glas in objem še vedno pogrešamo. Ko molimo zanje, se meja med zemljo in nebom stanjša. Ljubezen ne umre, le spremeni obliko. Na zahvalno nedeljo nas Bog vabi, da ne gledamo le tistega, česar nimamo, ampak tisto, kar smo prejeli. Da se znamo ustaviti ob daru. Se zahvaliti za kruh in za ljudi. Za sonce in za dež. Za trenutke, ko je težko, ker nas učijo zorenja. Hvaležnost ne spremeni okoliščin, spremeni pa srce.

Ko bomo imeli celodnevno češčenje, bomo spet prišli pred Njega – ne zato, da bi kaj rekli, ampak da bi bili tam. Samo bili. Dihali z Njim. Ker včasih besede niso potrebne. Zadostuje tišina, ki ve.

Proti koncu meseca bomo obhajali sklep cerkvenega leta – praznik Kristusa Kralja. To ni praznik moči, ampak ponižnosti. Kralja, ki vlada z ljubeznijo in ki na prestolu križa razodene, kaj pomeni zmagati: ostati zvest do konca.

Naj bo november čas, ko ne bežimo pred tišino, ampak jo sprejmemo. Ko dovolimo Bogu, da nas v tej tišini sreča in v nas prižge luč, ki je močnejša od vsakršne teme.
Vaš župnik.