POLETJE – ko pogledaš čez rob vsakdana

Poletje zna povedati stvari, ki jih med letom pogosto preslišimo. Ne kriči, ne priganja in ne maha z urnikom pred nosom. Preprosto pride, se usede poleg nas in zašepeta: »Kam pa tako hitiš?« Dnevi postanejo daljši, koraki počasnejši, kava pa nekako bolj dišeča. Nenadoma ugotovimo, da svet čisto dobro deluje tudi takrat, ko za trenutek odložimo uro in dovolimo času, da teče po svoje. Kot morje, ki nikoli ne hiti, pa vendar vedno najde pot do obale.

Poletje ni oddih od duhovnega življenja. Prav nasprotno. Je priložnost, da Boga srečamo tam, kjer ga v naglici pogosto spregledamo. V zgodnjem jutru, ko sonce še nežno boža strehe. V pogovoru, ki se nepričakovano zavleče. In v tišini, ki ni prazna. Predstavljajte si poletno jutro. Na mizi skodelica kave, nekje v ozadju ptičji zbor brez dirigenta, v rokah knjiga, ki je med letom potrpežljivo čakala na svoj trenutek. Preberete nekaj strani, nato pa se zalotite, da že nekaj minut gledate v daljavo. In veste kaj? Tudi to šteje.  Včasih duša potrebuje manj besed in več prostora. Na vrtu medtem zorijo paradižniki, bazilika diši na vse strani, solata pa se obnaša, kot da tekmuje sama s sabo. Narava nikamor ne hiti. Vse raste ob svojem času. Morda nas prav zato vsako leto znova uči lekcije, ki jo tako hitro pozabimo: dobre stvari potrebujejo potrpežljivost.

Nekega dne srečaš mlado družino. Starša nekoliko utrujena, otroci pa polni energije za najmanj tri dodatne družine. Pogovor hitro nanese na počitnice, načrte, stroške in vreme, ki ima očitno svoje ideje. »Včasih se bojimo, da otrokom ne bomo mogli ponuditi dovolj,« reče mama. Pa se spomniš stare modrosti: otrok si pogosto ne zapomni kraja, zapomni pa si občutek. Zapomni si skupni sladoled, večerni smeh, odejo na travi in zgodbo pred spanjem. Zapomni si čas, ki smo mu ga podarili. Medtem otroci nekje v bližini odkrijejo nekaj jagod in navdušeno razglasijo pravo odpravo. Nekdo prinese domačo limonado z meto, drugi poišče senco, tretji pove šalo, ki ni posebej dobra, pa se vsi vseeno smejijo. In nenadoma je nastal lep poletni dan – brez velikih načrtov in brez posebnega programa.

Ko se zvečer prižgejo prve zvezde, ugotovimo, da nismo prepotovali veliko kilometrov, pa vendar smo prišli daleč. Bližje drug drugemu. Bližje sebi. In bližje Bogu.

Dragi župljani, naj bo letošnje poletje čas preprostih radosti in odprtega srca. Čas, ko ne boste lovili popolnih trenutkov, ampak jih boste prepoznavali tam, kjer že so.
Naj vas Bog preseneti na balkonu ob jutranji kavi, v senci drevesa, na sprehodu po domači poti, med otroškim smehom, ob klepetu s prijateljem ali v mirnem poletnem večeru. Ne iščimo poletja samo na zemljevidih in razglednicah. Poiščimo ga v hvaležnosti. Kajti prav tam,  v preprostih trenutkih, pogosto najmočneje začutimo Božjo bližino.