ODRASTIMO ŽE
Odraščati ne pomeni le, da postajamo starejši. Pomeni, da se učimo razmišljati, se samostojno odločati in prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Tudi v veri.
Bog od nas ne pričakuje slepe poslušnosti. Jezusovi odgovori so bili pogosto skrivnostni, včasih celo nejasni. Morda prav zato, ker nam ni želel ponuditi receptov za življenje, ampak nas povabiti k razmišljanju. Da bi se znali sami odločiti, kaj je prav, in za to tudi odgovarjati. Bog nas ne drži v verigah, ne žuga nam s prstom in ne čaka za vogalom, da bi nas zalotil pri napaki. Ne želi si sužnjev, ki izpolnjujejo ukaze iz strahu, ampak ljudi, ki ga ljubijo svobodno. Ne zaradi slabe vesti ali koristi, ampak zaradi
ljubezni same.

Krščanstvo zato ni zgolj skupek pravil in zapovedi. Je odnos z Bogom in ljudmi. Odnos, ki živi, raste, se sprašuje in se uči. Pravila nam lahko kažejo pot, ne morejo pa namesto nas ljubiti, odpuščati in presojati, kaj je v nekem trenutku resnično dobro. Odrasla vera pomeni, da si upamo misliti s svojo glavo, poslušati svojo vest in se odločati s srcem. Da odgovora ne iščemo v tem, kaj piše in kaj pravijo drugi, ampak se vprašamo, kaj od nas zahteva ljubezen. Morda je čas, da tudi v veri odrastemo. Da ne bomo le izpolnjevali pravil, ampak živeli evangelij. Da bomo znali presoditi, kaj gre cesarju in kaj Bogu, predvsem pa, kaj pripada človeku.

Naj bo naša vera svobodna, odgovorna in živa. Vera, ki ne išče bližnjic, ampak pogumno stopa po poti ljubezni.