ZGODBA O LJUBEZNI
Nekoč je živela mati, ki je zaradi kuge izgubila moža in otroke. Ostal ji je samo eden, njen ljubljeni sin. Da bi ga vzgojila, kot je treba, je morala uboga
žena dan in noč garati, da je lahko sinu kupila jabolka, rdeča, kakor so bili rdeči njegovi lasje. Fant je rasel in postal mladenič s polno glavo sanj.
Toda začel se je družiti z ljudmi, ki so imeli dušo takšne barve kot noč in so čas preživeli z igranjem kart. Včasih je zmagal, a še večkrat izgubil. Mati
je vedno čakala, da se vrne domov, tudi do zore. Nastavljala mu je krožnik rdečih jabolk, on pa jih je jedel in obljubil, da se bo spremenil.
Nekega dne je izgubil ves denar, tudi tistega, ki ga še ni imel in ga je zastavil. Svoj dolg je moral poplačati, sicer bi ga pajdaši pretepli do smrti. Sredi
noči je ubežal pred njimi in se usedel na zid, z glavo med rokami. Takrat se je nekaj premaknilo. Bil je mož v plašču, črnem kot tema. Fant se ga je
ustrašil, on pa mu je rekel: »Lahko ti pomagam.« »Kako pa?« mu je odvrnil fant. »Pridi jutri opolnoči na križišče s srcem tvoje matere in dal ti bom
denar, ki ga potrebuješ.«
Fant je bil obupan. Tega ni mogel storiti materi, ki je zanj toliko pretrpela, a je vedel, da ga sicer čaka smrt. In tako je naslednjo noč, medtem ko je
mati spala, z nožem odprl njen prsni koš in ji vzel srce. Zavil ga je v cunjo in stekel proti križišču. Jezen je bil, ker je to storil. In ker materino srce v
njegovih rokah ni nehalo utripati in je bilo tako podobno tistim rdečim jabolkom. Hitel je in v naglici spregledal luknjo na cesti, tako da je padel. Srce
se je zakotalilo po cesti. Ko ga je hotel pobrati, je zaslišal tih, užaloščen in nežen glas: »Otrok moj, si se udaril?« (po knjigi Alessandra d’Avenie Kar
ni pekel)
Čeprav se zdi drugače, pasijon gospoda Jezusa ni toliko zgodba o trpljenju, temveč veliko bolj zgodba o ljubezni. O resnični ljubezni, ki živi v našem
življenju. Večja je od nas. Sposobna je prenesti naše izdajstvo, našo zavrnitev, sposobna je trpeti samoto in nesmiselnost, sposobna je živeti sredi
nas – našemu sovraštvu navkljub. Sposobna je vse to premagati. Sposobna je ostati do konca in do dna. Sposobna nas je premagati v naši najhujši
različici. In da, takšna ljubezen je resnična. Takšna ljubezen obstaja. Obstaja znotraj našega življenja. Večja je od nas. Zato ne bo odšla nikamor
drugam kot tja, kamor gremo mi. Ko bomo mislili, da smo na povsem drugem koncu, da smo v njenem popolnem nasprotju, bo po tiho razkrila svoj
obraz. Takrat jo bomo spoznali. In takrat se bomo spremenili. Ker nas ljubezen ne spreminja z besedami, ampak s krvjo.