UJETI TRENUTEK
Trgatev oziroma »b’ndima«, kot ji pravijo na Primorskem, je poseben čas leta. Vse je polno življenja – sladke jagode, pesem, sonce in utrujenost, ki je prijetna, ker veš, da si nekaj naredil. Domov se vračaš miren in zadovoljen (tudi na poti v Koseze). Potem greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in zavohaš tropine. Nenadoma začutiš nekaj drugega – minevanje, jesen, minljivost. Tudi iz tega bo nastalo vino.

Sladka črnina, poln grozd,
jagode se v dežju bleščijo,
v dalji temneva borov gozd …

Jesen prihaja počasi, a vztrajno. Dnevi so krajši, jutra hladnejša, listje odpada. In človek postane nekoliko bolj tih. Morda zato, ker nas jesen prisili, da se za trenutek ustavimo in pogledamo vase. Dandanes pogosto bežimo pred žalostjo. Ko nam je težko, si poiščemo nekaj, s čimer se zamotimo, nekakšen »vinograd«, kamor se lahko skrijemo. Vsak ima svojega. Tam za nekaj časa pozabimo na skrbi in se pretvarjamo, da je vse v redu. A meni je jesen prav zaradi svoje otožnosti blizu. V njej je nekaj domačega. Ko gledam odpadajoče liste in meglice nad griči ter čutim vonj po tropinah, začnem razmišljati o sebi. Tudi o svojih dobrih in slabih »jagodah«, o stvareh, ki so dozorele, in tistih, ki so zgnile. Takrat se laže soočim s svojim življenjem in ga sprejmem takšnega, kot je. Morda žalost ni nekaj, pred čimer moramo vedno bežati. Morda nam ima nekaj povedati. Včasih kaj vzame samo zato, da naredi prostor nečemu novemu. Tako kot je treba za vino odrezati grozde s trte. In prav v tej praznini se lahko človek še enkrat sreča s svojim življenjem in reče: »Hočem živeti!