SIMBOLI

  • Posvetilna molitev
  • Polaganje rok
  • Sveta krizma
  • Maziljenje
  • Prostracija
  • Izročanje evangelija/keliha in patene/pstorala, mitre in prstana

POLAGANJE ROK
Polaganje rok spada med najstarejše bogoslužne kretnje in je znamenje podelitve Svetega Duha, to je posvečenja, ter znamenje odrešenja.S polaganjem rok se posvečuje nove služabnike oltarja. Pri svetem redu tako pomeni izročitev posebne duhovne moči oz. službe tistim, ki jih je Bog izbral.

POSVETILNA MOLITEV
Posvetilna molitev je bistvena pri podeljevanju svetih redov diakonata, prezbiterata in episkopata. Vsak sveti red ima svojo posvetilno molitev, ki razlaga zgodovinsko ozadje posameznega reda, podeljuje potrebne milosti za opravljanje svete službe ter izreka prošnje, da bi bil vsak posvečeni zgled prave evangeljske svetosti.

SVETA KRIZMA
Krizma se razlikuje od krstnega in bolniškega olja po tem, da je posvečena ter, da so pri krizmi olju dodane prijetne dišave. Te opominjajo, da mora biti vsak kristjan z zglednim življenjem v »prijeten vonj« Bogu in ljudem. Uporablja se pri zakramentih svetega krsta, svete birme in svetega reda II. in III. stopnje.

MAZILJENJE S SVETO KRIZMO
S krizmo mazili škof pri mašniškem posvečenju novomašniku dlani, pri škofovskem pa glavo. Dlani so namreč tiste, s katerimi bo mašnik držal sveto Rešnje telo in kri, glava pa simbolizira sedež razuma, zato maziljenje le-te predstavlja prošnjo, da bi škof modro vodil zaupano mu ljudstvo.

PROSTRACIJA
Prostracija je ležanje z obrazom proti tlom.Predstavlja najponižnejšo molitveno držo, ki izraža človekovo zavedanje majhnosti pred Bogom. Je častno dejanje, ker je vidno znamenje popolne odpovedi sebi in popolne podaritve Bogu. Prav zaradi tega je vključena v obred posvetitve diakona, duhovnika in škofa.

IZROČANJE EVANGELIJA/KELIHA IN PATENE/PASTORALA, MITRE IN PRSTANA
Vsako stopnjo svetega reda zaznamujejo določeni simboli. Pri diakonskem posvečenju škof diakonu v roke izroči evangeljsko knjigo, saj je prva naloga diakona oznanjevanje evangelija Božjemu ljudstvu ter življenje v skladi s tem kar oznanja. Pri mašniškem posvečenju škof novomašniku v roke izroči kelih in pateno, ki sta znamenji evharistije, katero bo v moči posvečenja novomašnik daroval. Pri škofovskem posvečenju pa so novoposvečenemu škofu izročeni pastoral, mitra in škofovski prstan. Pastoral in mitra sta znamenji vodstvene, pastirske, in učiteljske oblasti škofa, prstan pa poleg tega simbolizira tudi pečat prave vere.

 

VSEBINA

1536 Sveti red je zakrament, po katerem se poslanstvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom, še naprej izvršuje v Cerkvi do konca časov: to je torej zakrament apostolske službe. Obsega tri stopnje: škofovsko službo, prezbiterat in diakonat.

Zakrament svetega reda je poseben zakrament, ki nas utrjuje v službi bližnjemu. Kakor vsak zakrament ima tudi zakrament svetega red svoj lasten obred, ki ga običajno imenujemo »posvečenje«. Pomeni pa, »oddelitev kristjana od drugih in od Kristusa samega izvršena umestitev (postavitev) za Cerkev. Polaganje škofovih rok skupaj s posvetilno molitvijo sestavlja vidno znamenje tega posvečenja (KKC 1538). Ta zakrament se podeljuje enkrat za vselej, na osebi pusti neizbrisen pečat, ki ga za večno označuje, da je bil izbran. Prvič, izbran za kristjana; drugič, da je potrjen po Svetem Duhu;. in tretjič, izbran izmed skupnosti, da bi skupnost vodil k Bogu.

To ni služba, je poslanstvo

Najprej je treba povedati, da se izognemo popačenemu pojmovanju in s tem lažnim razumevanjem: V Cerkvi večkrat govorimo o raznih službah, ki jih posamezniki opravljajo: služba bralca, služba izrednega delivca obhajila, služba krasilcev in čistilcev cerkvene zgradbe, služba mežnarja, služba ključarja itd. Pri zakramentu svetega reda pa pojem »služba« pomanjkljivo označuje prejemnika svetega reda. Kajti pojem »služba« je časovno omejen. Vsakdo ima neko službo, ki jo opravlja; in ko jo konča oz. službe ne more več opravljati, jo preprosto zamenja. Pri škofih, duhovnikih in diakonih pa to ni tako. Prejemniki svetega reda so sicer postavljeni v službo, vendar ne opravljajo službe, temveč doživljenjsko poslanstvo. V svojem poslanstvu služijo Kristusu in po Kristusu vsej krščanski skupnosti.

1548 V cerkvenem služenju posvečenega služabnika je Kristus sam navzoč svoji Cerkvi kot glava svojega telesa, pastir svoje črede, veliki duhovnik odrešenjske daritve, učitelj resnice. To izraža Cerkev, ko pravi, da duhovnik v moči zakramenta svetega reda deluje “in persona Christi Capitis”. Isti duhovnik Kristus Jezus je tisti, čigar vlogo v resnici opravlja njegov služabnik. Če je namreč le-ta zaradi duhovniškega posvečenja, ki ga je prejel, upodobljen po vJlikem duhovniku Kristusu, tedaj ima oblast, da deluje v moči Kristusa samega, katerega ponavzočuje (“virtute ac persona ipsius Christi”) (Pij XII., enc. “Mediator Dei”).

 

Božje in človeško dejanje

Pri vseh zakramentih velja, da so vidno znamenje nevidne Božje milosti in da se nas Bog preko zakramentov posebej dotika. Kdor pa prosi za zakrament svetega reda in se na to ustrezno pripravlja, na neki način dovoljuje z dejanjem svoje svobodne volje, da postane orodje zakramentov. Kristus se nas preko zakramenta svetega reda posebej dotakne zato, da bi se preko prejemnikov zakramenta svetega reda dotikal vseh ljudi.

To pa seveda prejemnika svetega reda ne odvezuje od dolžnosti, da se še posebej on odlikuje v izpolnjevanju božjih zapovedi in da je predvsem sam v milostnem stanju pred Bogom:

1550 Te Kristusove navzočnosti v posvečenem nosilcu cerkvene službe ne smemo razumevati tako, kakor da bi bil le-ta zavarovan zoper vse človeške slabosti, duha gospodovalnosti, zmot, celo greha. Moč Svetega Duha ne jamči na isti način za vsa dejanja nosilcev cerkvene službe. Medtem ko je pri zakramentih to jamstvo tako močno zagotovljeno, da niti greh nositelja službe ne more preprečiti sadu milosti, pa obstajajo mnoga druga dejanja, kjer človeški odtis nositelja službe pušča sledove, ki niso vselej znamenje zvestobe evangeliju in ki morejo zaradi tega škodovati apostolski rodovitnosti Cerkve.

Škof, duhovnik ali diakon tako ni obvarovan pred človeškimi slabostmi, kajti tako bi ostal brez svobodne volje. Kakor vsak drug kristjan se mora posebej odločati za dobro in se izogibati slabega. Toda, ker je po posvečenju deležen Jezusa Kristusa in ker po njegovih rokah Kristus sam deluje, sadovi milosti zakramentov, kljub grešnosti nositelja službe, niso okrnjeni. Vsak zakrament enako deluje, če ga podeli pravilno posvečeni duhovnik, škof ali diakon, četudi se osebno ravno ne odlikuje v krščanskem življenju. Kajti v trenutku podeljevanja zakramenta duhovnik ni več duhovnik in škof ni več škof, temveč je duhovnik ali škof podoba Jezusa Kristusa.

 

Tri stopnje tega zakramenta

Zakrament svetega reda se deli na tri stopnje. Škofovsko posvečenje je zadnja stopnja in pomeni polnost zakramenta svetega reda:

1560 Vsak škof ima kot Kristusov namestnik pastoralno odgovornost za delno Cerkev, ki mu je bila zaupana, toda hkrati nosi zborno skupaj z vsemi brati v škofovstvu skrb za vse Cerkve: “Če je vsak škof lastni pastir samo za del črede, ki je bil zaupan njegovim skrbem, ga pa njegova lastnost zakonitega naslednika apostolov po božji postavitvi napravlja solidarno odgovornega za apostolsko poslanstvo Cerkve”.

Duhovnik ali prezbiter je tako postavljen v vlogo škofovega pomočnika:

1567 “Duhovniki, skrbni sodelavci škofovskega reda ter njegova pomoč in orodje, so poklicani, da služijo božjemu ljudstvu, in sestavljajo skupaj s svojim škofom en sam duhovniški zbor, ki pa ima različne naloge. V posameznih krajevnih občestvih vernikov na neki način ponavzočujejo škofa, s katerim so zvezani v duhu zaupanja in velikodušnosti, in delno prevzemajo njegove naloge in njegovo skrb ter opravljajo to z vsakdanjo prizadevnostjo” (C 28). Duhovniki morejo svojo službo opravljati samo v odvisnosti od škofa in v občestvu z njim. Obljuba pokorščine, ki jo napravijo škofu ob svojem posvečenju, in škofov poljub miru ob koncu obredov posvečenja pomenita, da škof gleda nanje kot na svoje sodelavce, svoje sinove, svoje brate in svoje prijatelje, in da mu oni s svoje strani dolgujejo ljubezen in pokorščino.

Prva stopnja svetega reda predstavlja služba diakonov:

1569 “Na nižji hierarhični stopnji so diakoni, na katere se polagajo roke ‘ne za duhovništvo, ampak za strežništvo’. Za diakonsko posvečenje polaga roke samo škof in tako izrazi, da je diakon v nalogah svoje “diakonije” na poseben način vezan na škofa.

1570 Diakoni so na poseben način deležni Kristusovega poslanstva in milosti. Zakrament svetega reda jih zaznamuje s pečatom, neizbrisnim znamenjem, ki z ničimer ne more biti odstranjen in ki jih upodobi po Kristusu, ki se je napravil za “diakona”, to je za služabnika vseh (prim. Mk 10,45; Lk 22, 27). Med drugim je naloga diakonov ta, da škofom in duhovnikom asistirajo (pomagajo) pri obhajanju božjih skrivnosti, zlasti evharistije, da evharistijo razdeljujejo, da prisostvujejo sklepanju zakona in ga blagoslavljajo, da razglašajo evangelij in pridigajo, da vodijo pogrebe in da se posvečajo različnim službam ljubezni do bližnjega.

 

Kdo lahko prejme ta zakrament?

Veljavno lahko prejme svete redove le krščen moški. Gospod Jezus je izbiral može, da jih je izoblikoval v zbor dvanajstih apostolov in apostoli so delali isto, ko so izbirali sodelavce, ki so jih nasledili v njihovi nalogi. Zbor škofov, s katerim so duhovniki zedinjeni v duhovništvu, je tisti, ki do Kristusove vrnitve ponavzočuje in posedanja zbor dvanajsterih. Cerkev priznava, da jo ta izbira Gospoda samega obvezuje. Zato posvečenje (ordinatio) žensk ni mogoče (KKC 1577). V prvi vrsti je treba tu vedeti, da je Gospod Jezus izbiral, da Bog izbira in izbere. Zato nima nihče pravice prejeti zakrament svetega reda: »Kdor misli, da prepoznava znamenja božjega klica k posvečeni cerkveni službi, mora svoje hrepenenje ponižno podrediti avtoriteti (oblasti?) Cerkve, ki ji pripada odgovornost in pravica poklicati koga k prejemu redov. Kakor vsako milost je treba tudi ta zakrament sprejeti kot zastonjski dar (KKC 1578).

Kakor vera tako je tudi vsak zakrament prostovoljni dar Boga Očeta. Nihče ga ne more kupiti ali na kakršen koli drug način materialno pridobiti. Seveda se mora človek sam svobodno odločiti in privoliti. Toda končna odločitev je vedno pridržana Bogu.

 

Vprašanje celibata

Da bi pravilno v polnosti deloval, potrebuje vsak zakrament tudi človeški doprinos. Ta doprinos je pri zakramentu svetega reda v obliki celibata:

1579 Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in ki imajo voljo ohraniti celibat “zaradi božjega kraljestva (prim. Mt 19,12). Poklicani, da se brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega (prim. 1 Kor 7,32), se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem. Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; sprejet z veselim srcem, oznanja celibat na sijoč način Božje kraljestvo.

Namen celibata ni, da bi ljudi trpinčil tam, kjer so najbolj ranljivi, temveč da Bogu podarijo to, kar jim je najbolj dragoceno, kajti Bogu pritiče le najboljše in najdragocenejše. To je tisto pravo nabiranje zakladov. Na zemlji postanemo ubogi, da bi v nebesih postali bogati.

 

Učinki zakramenta svetega reda

Učinki zakramenta svetega reda so različni. Prvi učinek je neizbrisno znamenje:

1581 – 1582 Kakor pri krstu in birmi je tudi ta deležnost pri Kristusovi službi podeljena enkrat za vselej. Tudi zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje in ga ni mogoče ponoviti niti ga podeliti za omejen čas in upodobi prejemnika po Kristusu s posebno milostjo Svetega Duha, da bi služil kot Kristusovo orodje za njegovo Cerkev. S posvečenjem postane prejemnik usposobljen za to, da deluje kot ponavzočevalec Kristusa, glave Cerkve, v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja.

Tudi tu je podobno kot pri krstu in birmi. Ko je nekdo krščen, je krščen do sodnega dne. In prav tako, kdor je posvečen, je posvečen do sodnega dne. Nobena človeška oblast ne more izbrisati tega znamenja. Lahko sicer formalno »izstopimo iz Cerkve«, nikoli pa ne bomo nehali biti Božji otroci. Tudi duhovnik je tako duhovnik, četudi izstopi iz kleriškega stanu.

1583 Kdor je veljavno posvečen, more seveda biti iz upravičenih razlogov razrešen dolžnosti in opravil, vezanih na posvečenje, ali se mu prepove, da bi jih opravljal; ne more pa nič več postati laik v strogem smislu, kajti s posvečenjem vtisnjeno znamenje ostane za zmeraj. Poklicanost in poslanstvo, ki ju je prejel na dan svojega posvečenja, ga zaznamujeta za trajno.

To neizbrisno znamenje duhovnika, če tudi izstopi tako zaznamuje, da je dolžan tistemu, ki je v smrtni nevarnosti in če v bližini ni nobenega drugega duhovnika, podeliti odvezo.

Drugi učinek pa je seveda velika milost Svetega Duha, to pomeni, da je duhovnik v posebnem osebnem in intimnem odnosu z Bogom. In »ta milost ga priganja, da oznanja evangelij vsem, da je vzor svoji čredi, da hodi pred njo po poti posvečenja, ko se v evharistiji istoveti s Kristusom duhovnikom in žrtvijo, ne da bi se bal dati življenje za svoje ovce« (KKC 1586).

Za konec kratke razlage zakramenta svetega reda, še dve pričevanji:

Tako sv. Gregor Nacianški kot čisto mlad duhovnik vzklika: Najprej je treba očistiti sebe, preden očiščujemo druge; biti moramo poučeni, da bomo mogli druge poučevati; treba je postati luč, da bomo razsvetljevali, približati se Bogu, da bomo približevali Bogu druge, biti posvečeni, da bomo druge posvečevali, vodili za roko in z uvidevnostjo svetovali . Vem, čigavi služabniki smo, na kakšni ravni se nahajamo in kakšna je tista, h kateri se pomikamo. Poznam visokost Boga in slabost človeka, a tudi njegovo moč. /Kdo je torej duhovnik? Duhovnik je/ branitelj resnice, dviga se z angeli, poveličuje z nadangeli, daje, da prihajajo od zgoraj na oltar žrtveni darovi, deležen je Kristusovega duhovništva, na novo oblikuje stvarstvo, obnavlja /v njem Božjo/ podobo, preustvarja jo za svet od zgoraj in, da povemo, kar je največjega: duhovnik je pobožanstven in pobožanstvuje.

Sveti arški župnik pravi: “Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji”… “Če bi dobro razumeli duhovnika na zemlji, bi umrli ne od strahu, ampak od ljubezni”… “Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca”. (KKC 1589)