HOTELI SMO ŽIVETI!
Vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti.
Spominjam se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča. Spominjam se Jugoslavije, ki nas ni marala, in
sovražnega skandiranja sredi Beograda. Spominjam se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov
iz jugoslovanskega parlamenta, spominjam se procesov, Kongresnega trga, sneženja in Toneta Pavčka, spominjam se
velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spominjam se vojne, kratke, a vseeno resne vojne,
spominjam se, ko so tulile sirene za zračni napad in smo čakali, ali naj začnemo z novomašno slovesnostjo ali ne ... In
se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine,
in mi smo sredi njih hoteli živeti.

Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično,
ampak samostojno, kar pomeni v skladu s svojimi vrednotami, svetinjami, ki si jih prejel in sprejel – ker je tvoje življenje
tvoja identiteta, so tvoje korenine, tvoj jezik, tvoja kultura. Živeti pomeni ne pustiti, da kdo drug, tisti, ki te hoče samo
izkoristiti, odloča namesto tebe. Živeti pomeni vedno iti proti toku, si upati biti drugačen, če je tvoja identiteta drugačna,
tudi če padajo bombe okoli tebe. Živeti zato pomeni iti tudi proti svojemu lastnemu toku, proti ugodju, požrešnosti po več
in več, proti strahu, proti želji zadrževati samo zase. Skratka, živeti tako, kot je prav, ne le tako, kot si želiš ali kot si drugi
želijo od tebe, to pomeni iti proti toku, to pomeni živeti.

Tako smo postali država, hoteli smo živeti. Tako bomo država ostali, ko bomo hoteli in se odločili živeti sredi narodov
sveta na slovenski način, marljivo, pošteno do Boga in ljudi; z nekoliko okorno ljubeznijo do ljudi in narave, do svoje
besede in zemlje, iz katere je zrasla, s pesmijo na ustih in s ponosom v srcu. Na nekoliko sramežljiv, a vseeno trmast
način – kot narod, ki mu je Bog izbral najlepši košček sveta, ker je tu hotel živeti, četudi možnosti za preživetje sploh ni
bilo. Domovina, obljubljam ti, da bom do smrti živel kot Slovenec. To je edino in največ, kar lahko storim s svojim
življenjem.