BOG SE NE BOJI BLIŽINE
Pride tih. Nevsiljiv. Kot otrok. Božič je že za nami. Sveče so dogorele, pesmi so potihnile, jaslice so obstale v kotu. A Bog ne odide. On ne pozna rokovnikov. Ne pozna časa »po praznikih«. Njegova Beseda ostaja. Čaka. Trka. Vztraja v tišini. Jezušček v jaslih sprejema iglice. Padajo nanj, kakor padajo naši dnevi, skrbi, ponavljanja. In morda ga kmalu sploh ne opazimo več. Morda postane le še lepa misel. Topel spomin. Beseda brez teže. Brez mesa.

»Bil je na svetu, a svet ga ni spoznal.« Pa smo mu sploh naredili prostor? Ne lep, ne pospravljen, ne svetniški, ampak resničen? Smo mu dovolili, da pride v naše razpoke, v našo utrujenost, v vprašanja brez odgovorov? Ali smo mu raje rekli, naj počaka, dokler ne bomo boljši? Bog se ne boji našega nereda. Jasli so bile vse prej kot primerne.
Pa je prišel.

Živeti božič pomeni pustiti, da Beseda postane meso v meni. V mojem danes. V moji nepopolnosti. Ne zato, da bi me obtožila, ampak da bi me nežno preoblikovala. Počasi. Potrpežljivo. Kot raste seme v zemlji, ki še ni rodovitna. In ko pride čas teme – ker pride –, bo še vedno tam. Pod iglicami. V tišini.

Čakal bo, da se ustavim. Da prisluhnem. Da priznam, da potrebujem Luč. Ne velike. Dovolj je majhna. Takšna, ki sveti ravno toliko, da naredim naslednji korak. In morda je prav to pravi božič. Kakor že nekajkrat na moja 😊, sta tudi na vsa vaša vrata potrkala 2026. Božič in Gospodovo leto.
Naj bo blagoslovljeno!