Z LJUBEZNIJO V ŽIVLJENJE

Verjamete, da je ljubezen lahko večja od vsakega, še tako globokega človekovega zla? Če gledam nase, se odgovor hitro ustavi. Človekova ljubezen ima meje. Utrudi se, odneha, se zapre. In prav zato stopamo v velikonočne dni – ne kot tisti, ki vse zmorejo, ampak kot tisti, ki potrebujejo odrešenje.

Veliki petek razgali resnico o človeku: kako daleč lahko seže zavrnitev, kako globoko lahko rani greh. A še bolj razgali resnico o Bogu: da Njegova ljubezen ne obstane pred ničemer. Ne pred bolečino, ne pred krivico, ne pred smrtjo. Bog ne rešuje od daleč. Stopi v našo temo. Vstopi v tisto, česar se človek najbolj boji – v zapuščenost, v trpljenje, v smrt. Ne zato, ker bi bilo to zadnje, ampak zato, da tam zasije prvo seme novega življenja.

»Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7–8). Ko gledamo križ, ne gledamo konca. Gledamo pot. Križ ni več znamenje poraza, ampak postane drevo življenja. Kar je bilo orodje smrti, Bog spremeni v vrata vstajenja. Zato velikonočno tridnevje ni razdeljeno: ni najprej tema in šele potem svetloba. Že v križu utripa vstajenje. Že v darovani ljubezni je zmaga. In prav ta skrivnost daje vedrino, ki ni površinska, ampak tiha in trdna – vedrino vere. Danes smemo stati pred križem drugače. Ne le v zadregi in sramu, ampak tudi z zaupanjem. Nismo vredni te ljubezni – in vendar smo je deležni. Nismo močni – pa vendar smo nošeni.

Od Njega, ki uničuje zlo s tiho ljubeznijo.
Naj te ta skrivnost ne pusti istega, ampak te tiho in vztrajno vodi iz tvojih temin v tvojo velikonočno luč!