Oktober ima nekaj nežno skrivnostnega. Poletje je že daleč za nami, dnevi so krajši, jutra hladnejša, večeri tišji. Narava se počasi pripravlja na počitek, kot bi tudi nas vabila, da nekoliko upočasnimo korak in globje zadihamo. To je mesec, ko se v cerkvah spet močnejše zasliši rožni venec, tista preprosta stara molitev, ki s krogom zdravamarij in očenašev naše vsakdanje trenutke povezuje z večnostjo.

Ko sedim v klopi in med prsti vrtim jagode rožnega venca, se mi zdi, da čas postane drugačen. Kot bi se vsaka molitev usedla v srce, kakor topla jesenska barva na list. Včasih se mi zdi, da je rožni venec prav to: učenje, kako ujeti trenutek. Ne zadržati ga, ne zapreti v steklenico spominov, ampak ga preprosto podariti Bogu.

Eno zdravamarijo za to, da sem danes srečal nasmejanega otroka. Eno za hvaležnost, ker sem vdihnil svež jesenski zrak. Eno za tistega, ki ga nosim v skrbeh. In tako trenutki, ki bi sicer odšli v pozabo, postajajo večnost.

Rožnovenska molitev nas uči živeti zdaj - v Božji navzočnosti. Ne včeraj, ne jutri, ampak danes. Ko se svet tako hitro vrti in ko nam dnevi prehitro bežijo, je oktober priložnost, da s tihim ritmom molitve zajamemo lepoto trenutka: sončni zahod, vonj pečenih kostanjev, otroški smeh, tiho hvaležnost ob obisku bolnika.

Naj bo letošnji oktober poln ujetih trenutkov, ki jih skupaj z Marijo ponesemo Bogu. Naj nam rožni venec pomaga odpreti oči za lepoto, ki ni nikoli samo minljivost, ampak seme večnosti v vsakem dnevu.