PROŠNJI DNEVI – KRIŽEV TEDEN:
26.–29. maj
Prošnji dnevi (lat. dies rogationes) ali križevi dnevi so v izročilu zahodnega krščanstva štirje spokorni dnevi molitve, posta in prošenj za blagoslov pred praznikom Jezusovega vnebohoda. Teden, v katerem so prošnji dnevi, se imenuje prošnji teden, zaradi procesije s križem na čelu pa pogosto tudi križev teden.

V mestu Vienne v južni Franciji, ki so ga v drugi polovici 5. stoletja prizadele različne nesreče (potres, suša ipd.), je škof sv. Mamert za tolažbo in pogum vernikov uvedel pred vnebohodom tri spravne dneve. Ob njih naj bi verniki opravljali dela pokore in ljubezni ter v javnih prošnjah na obhodih prosili Božjega usmiljenja in blagoslova. Iz južne Francije se je to pobožno opravilo kmalu razširilo v druge dežele.

V Rimu so tri prošnje dneve sprejeli šele za časa papeža Leona III. (795–816), ker so tam že poprej obhajali prošnji dan z obhodom po polju 25. aprila, na dan sv. Marka. Ta dan so namreč že poganski Rimljani prirejali slovesen obhod po polju, da bi bogovi polja varovali rje, snetja, toče in drugih nesreč. Poganski navadi je Cerkev dala krščansko obliko in vsebino.

Prošnji dnevi so zato vsega štirje; ob njih kristjani javno prosijo Boga usmiljenja, da bi od njih odvrnil vsakršno dušno in telesno zlo. Po duhovni vsebini so to spokorni dnevi. Nekdaj so se te dni postili in hodili v obhodu duhovniki in laiki bosi v duhu spokornosti. Spokornost teh dni še zdaj oznanja vijoličasta liturgična barva.

V zavedanju, da vse, kar imamo in smo, prihaja od dobrega Boga, bomo molili:
Vsemogočni Bog, Stvarnik in gospodar življenja, vse je v tvoji moči. Ti si naš Oče in veš, kaj potrebujemo za življenje. Prosimo te, daj, da bo zemlja rodila obilne sadove. Varuj naša polja, vrtove in travnike, gozdove, vinograde in sadovnjake pred nevihtami, točo in pustošenjem, pred pogubnim dežjem in sušo. Blagoslovi delo naših rok in našega duha, naše delo doma in v službi, saj zaupamo v tvojo pomoč.
Po Kristusu Gospodu. Amen.