Rdeči avto
Rad bi vam povedal o malem rdečem avtu, ki se vsak dan dvakrat, zjutraj in popoldne, ustavi malo naprej od župnišča. V njem se
pripelje starejši mož, ki nato potrpežljivo čaka, vse dokler se pri enem od oken na drugi strani ceste ne prikaže gospa, njegova žena,
si mislim. Nato se nekaj časa gledata, si mahata in gresta potem vsak po svoje. Ves čas sta v pričakovanju, da se bosta lahko vsaj
videla. Ljudje se moramo vsak dan prepričati – vsaj videti, če drugega ne –, da je res, kar v življenju verujemo in upamo, namreč da
je ljubezen resnična, in sicer kratko malo zato, da tega ne bi pozabili. Brez tega prepričanja se vendar ne da živeti, zlasti ne v teh
čudnih »samotnih« časih.

Ljubezenska zgodba
Ganljiva ljubezenska zgodba naše sedanjosti o ljubezni, ki se je ne da dotakniti, jo objeti in si z njo izmenjati besede, ki samo stoji na
mestu in tiho maha z okna, je tako podobna tisti, ki smo si jo kristjani želeli napisati v vsak prostor svojega bivanja. Da ne bi pozabili.
Kajti človeštvo se vsak dan vzpenja na svojo lastno Kalvarijo, ko se dotika svojih ran in bolečin, porazov in razočaranj, stopa na goro
svojega trpljenja, oprezuje za križem na njej in se sprašuje, ali je v grozljivi tišini vendarle kdo tam ter ali sta upanje in ljubezen
resnična.

Zato križi na naših stenah, zato križi na naših prsih, zato tolikokrat naši prsti zdrsnejo v ime »Očeta in Sina in Svetega Duha« in
postavijo sredi svojega življenja znamenje grobega lesa, na katerem nekdo trpi skupaj z menoj. Tiho, ne da bi se me dotaknil, ne da
bi mi rekel besedo, ne, samo tam je in me gleda. Kakor nekdo iz rdečega avta, ki ni pozabil name.

Pasijoni med nami
Ta Jezusova tišina je najglasnejša beseda, ki jo je Bog kdaj povedal človeku. Zato vsako leto znova preberemo zgodbo o njegovem
trpljenju. O tihem trpljenju, ki se vsak dan dogaja med nami, ne le v bolnišnicah, vsak dan se nekdo pripelje pred naše okno in tam z
otožnimi očmi tiho čaka in maha, menda zato, da bi ga opazili. Morda zato te dni beremo pasijon, da ne bi pozabili, da je Bog za
odrešenje človeka izbral pot trpljenja. Božje in človekovo trpljenje moramo gledati in ga videti, ker nas mora prizadeti. To trpljenje
moramo gledati zato, ker moramo na koncu reči: »To ni prav, Bog, to ni prav!«
Tako se dogaja naše odrešenje.