Jakobov studenec
(Jn 4,5-42)
Tisti čas je Jezus prišel v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«
Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?«
Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«
Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Evangelij današnje nedelje, tretje postne, nam predstavlja pogovor Jezusa s Samarijanko (prim. Jn 4,5-42). Srečanje se je zgodilo, medtem ko je Jezus šel skozi Samarijo, torej področje, ki je med Judejo ter Galilejo, poseljeno s prebivalci, ki so jih Judje zaničevali, saj so jih imeli za odpadnike in heretike. Vendar bodo ravno ti prebivalci med prvimi, ki bodo sprejeli krščansko pridiganje apostolov. Medtem ko so šli učenci v vas, da bi si preskrbeli za jesti, je Jezus ostal sam pri vodnjaku in prosil neko ženo, ki je prišla zajeti vodo, naj mu da piti. S to prošnjo se začne pogovor. Kako to, da je jud karkoli poprosil samarijansko ženo, se je ona spraševala? Jezus je odgovoril: ‘Če bi vedela, kdo sem, in kakšen dar imam zate, bi ga ti prosila in dal bi ti ‘žive vode’, vode, ki pogasi vsako žejo in postane neusahljiv izvir v srcu tistega, ki jo pije’ (prim. vv. 10-14).
Iti k vodnjaku zajet vodo je utrudljivo in dolgočasno. Lepo bi bilo imeti neusahljiv studenec. Toda Jezus govori o drugačni vodi. Ko se je žena zavedla, da je človek, s katerim govori, prerok, mu je zaupala svoje življenje ter mu začela postavljati verska vprašanja. Njeno žejo po naklonjenosti in polnem življenju ni potešilo pet mož, ki jih je imela, saj je nasprotno doživela razočaranja in prevare. Zaradi tega se je žene dotaknilo veliko spoštovanje, ki ga je Jezus imel do nje. In ko je začel celo govoriti o pravi veri kot odnosu z Očetom v ‘duhu in resnici’, je zaznala, da bi ta človek lahko bil Mesija. In Jezus, kar je zelo redko, jo potrdi v tem: ‘Jaz sem, ki govorim s teboj!’ (v. 26). On je rekel, da je Mesija, ženi, ki je imela tako neurejeno življenje.
Dragi bratje in sestre, voda, ki daje večno življenje, je bila izlita v naša srca na dan našega krsta. Tedaj nas je Bog preoblikoval in napolnil s svojo milostjo. Možno pa je, da smo na ta veliki dar pozabili, ali ga imamo samo za matični podatek, ali pa celo iščemo ‘vodnjake’, katerih voda ne odžeja. Ko pozabimo na vodo, gremo iskati ‘vodnjake’, ki nimajo čiste vode. Tedaj je ta evangelij ravno pravšnji za nas, ne samo za Samarijanko, za nas! Jezus nam govori, kakor je govoril Samarijanki. Seveda, mi Jezusa že poznamo, morda pa ga še nismo osebno srečali, govorili z njim in ga še nismo priznali za svojega Zveličarja. Ta postni čas je dobra priložnost, da se mu približamo, ga srečamo v molitvi, v pogovoru iz srca srcu, mu govorimo, ga poslušamo, vidimo njegov obraz v bratu ali sestri, ki trpi. Na ta način lahko v nas obnovimo krstno milost, se odžejamo pri vrelcu Božje Besede in njegovemu Svetemu Duhu ter tako odkrijemo veselje, da smo postali v vsakdanjem življenju ustvarjalci sprave in orodje miru.
Devica Marija naj nam pomaga nenehno zajemali milost, ki izvira iz skale, ki je Kristus Zveličar, da bomo lahko s prepričanjem izpovedali svojo vero in z veseljem oznanjali čudeže ljubezni Boga, ki je usmiljen in vir vsega dobrega.« (Papež Frančešek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 19.3.2017)