Današnji evangelijski odlomek, ki govori o Marijinem obisku tete Elizabete, predstavlja bogoslužje, polno veselja, ki prihaja kakor sunek svežega zraka, ki napolnjuje naše življenje. Ne nagovorijo nas popačeni obrazi kristjanov, žalostni kristjani, ki niso v celoti kristjani. Verjamejo, da so, a niso v polnosti. Krščansko sporočilo je tole: to ozračje veselja, ki nam ga današnje bogoslužje poklanja kot dar. Dva pomembna elementa krščanskega življenja sta služenje in srečanje.

Zgled služenja je Marija. Služila je brez omahovanja. Evangelij nam pravi, da je vstala in hitro šla, čeprav je bila noseča in je tvegala, da po poti naleti na razbojnike. To dekle, ki je imelo šestnajst, sedemnajst let, ne več, je bilo pogumno. Vstane in gre. Brez izgovorov. Pogum ženske. Pogumne ženske, ki so v Cerkvi, so kakor Marija. Te ženske, ki skrbijo za družino; te ženske, ki skrbijo za vzgojo otrok, ki se spoprijemajo z mnogimi nasprotovanji, z mnogo bolečine; ki skrbijo za bolne …  Pogumne: vstanejo in služijo, služijo … Služenje je krščansko znamenje. Kdor ne živi za služenje, ne služi življenju. Služenje v veselju – to je drža, ki jo želim posebej izpostaviti.

Drugi poudarek pa je srečanje – srečanje med Marijo in Elizabeto. Ti dve ženski se srečata; in srečata se z veseljem; in ta trenutek je ves praznik. Če bi se naučili služiti in iti v srečanje z drugimi, kako bi se spremenil ta svet.  Človek, ki pravi, da je kristjan, ni pa sposoben iti v srečanje z drugimi, srečati druge, ni popolnoma kristjan. Tako služenje kot srečanje zahtevata, da izstopimo iz sebe: izstopimo, da bi služili, in izstopimo, da bi se srečali, da bi objeli drugo osebo. S tem Marijinim služenjem, s tem srečanjem, se obnavlja Gospodova obljuba, uresničuje se v sedanjosti, v tej sedanjosti. Gospod je ravno v služenju, Gospod je v srečanju, kakor smo to slišali v berilu: ‘Gospod, tvoj Bog, je pri tebi.’

Na prvi pogled, bi si človek mislil, je tole srečanje Marije in Elizabete običajno srečanje dveh nosečnic. Ko se zagledata, že govorita o nosečnosti in otroku, ki ga pričakujeta. A iz preprostega opisa srečanja veje nekaj, kar nakazuje, da sta pred nami ženi, ki sta se dobro pripravili na božič.

 V tej božji besedi odkrivam, kako je za življenje v veri potrebno srečevanje in dialog. Čeprav na videz preprosto srečanje med dvema materama, pa to srečanje govori o mnogih stvareh. Kaj vse se zgodi?

– Srečata se starejša Elizabeta in mlado dekle Marija, (srečanje dveh generacij, kjer naredi pot Marija, korak do nje pa Elizabeta). Elizabeta se je veseli in deli svoji izkušnjo z njo.
– Srečata se nerodovitna in šele zaročena, (dva svetova, dve izkušnji, za oba je prostora v veri).
– Srečata se stara in nova zaveza, (Elizabeta, mati preroka, Marija mati Odrešenika).

Današnji evangelij nam govori, kako pomembno za vero je srečevanje in dialog. A dialog prav o veri. Mogoče je naša vera, vera našega naroda tako šibka tudi zato, ker se o veri tako malo pogovarjamo. Poznamo pogovore o politiki, kritiziramo drug drugega, pripovedujemo razne zgodbe, a o veri sami zlepa ne steče pogovor. Pravzaprav je nemogoče rasti v katerem koli poklicu, ne da bi o tem, kar v njem delamo, delili z drugim. Naj bo neposredni čas pred božičem priložnost, da o veri resnično spregovorimo. Pa ne z obsojanjem enega ali drugega sveta, ampak s podelitvijo.

Marija in Elizabeta dejansko dvigneta pogled od čudovitega dogodka, tj. od spočetja in nosečnosti ter dasta temu dogajanju novo vrednost. Postavita ga v luč svoje vere. S tem pripravljata Gospodovo pot. Življenjske skrbi niso zasenčile Elizabetinega pogleda. Tudi Marija se ni utopila v teh skrbeh. Kar je v veri doživela, je takoj prenesla svoji teti Elizabeti.

Lepa in preprosta spodbuda tudi za nas. Poskušajmo se v teh prazničnih dneh resnično postaviti pred Gospoda. To kar se nam dogaja dvignimo k njemu oz. bolje rečeno, Njega, ki prihaja, povabimo v naše življenje: v naše skrbi, strahove in načrte. Jezus se v Betlehemu ni mogel roditi tam, kjer so ljudje zaprli pred njim vrata. Zakaj ravno so odklonili Marijo in Jožefa, ne vemo, vsekakor si niso želeli Njegovega obiska. Marija in Elizabeta sta si ga želela, sta ga pričakovali in nista skrivali svoje zadrege zaredi nemoči. V vsej preprostosti obe spoznavata, da sta le nemočni dekli Gospodovi. V tej preprostosti in revščini ju obišče Gospod.

Pet dni pred Gospodovim rojstvom vam želim, naj bo srečanje z Njim tako polno lepega, kot je srečanje dveh Njegovih služabnic Marije in Elizabete.

(Vir: https://portal.pridi.com/)