Lazarjeva smrt
(Jn 11,1-45)
Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. 2 Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Jezus je vstajenje in življenje
Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«
Jezus joka
In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti. Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«
Lazar oživi
Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.«
Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«
Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.
Današnji evangelij govori o Jezusovi obuditvi Lazarja k življenju, mene pa je tokrat zaposlovalo vprašanje drugačnega življenja in smrti. Sprašujem se, kaj je naše življenje in kaj naša smrt. S tem ne želim omalovaževati misli na dejansko smrt in vstajenje. Najbrž pa je pogled na smrt in večno življenje postal tako zamegljen prav zato, ker življenje, ki ga živimo, živimo tako površno in prazno. Če v tuzemskem življenju ne bomo videli razlike med živim in mrtvim človekom, ne vem, kaj naj bi se zgodilo po telesni smrti. Kako naj vstane v večno življenje človek, ki je bil v življenju ‘mrtev’?
V tej luči sem torej razmišljal o življenju in smrti tudi ob včerajšnjem prazniku Gospodovega oznanjenja. V njem vidim Marijo kot resnično varuhinjo in prinašalko življenja svetu. Od prvega trenutka do konca je bila polno živa. Zakaj? Ker ni poznala mlačnosti, naveličanosti, navajenosti … Čeprav o tem v Cerkvi na splošno ne govorimo dosti, vidim podobno razmišljanje pri kardinalu Robertu Sarahu. Že dalj časa berem njegovo knjigo Katekizem duhovnega življenja. V njej opisuje pomen zakramentov in te dni berem o zakramentu sprave:
»Pot blagrov je raskava, strma in zahtevna. Jezus nas vabi za sabo. Z njim moramo iti skozi trpljenje in smrt, da bi stopili v skrivnost življenja. Toda gorečnost, s katero smo mogli začeti pot notranjega življenja, hitro napadeta mlačnost in navajenost. … Mlačnost nam vzame vso trdnost, moč, navdušenje, vsako željo po nadaljevanju poti k vrhovom, kjer nas Bog čaka. Postavi nas v povprečje, v duhovno lenobo, brezbrižnost v razmerju do Boga. Ni nujno, da se človek, ki ga je napadla mlačnost, predaja velikim grehom, da bi videli njegovo duhovno ruševino. Njegova otopelost zadošča.
Navajenost je sestra mlačnosti. Napravi nas neprepustne za milost, kakor je Peguy dobro zaznal: »Še nekaj hujšega je kakor slabotna misel, to je, da bi imeli povsem izoblikovano razmišljanje. Še nekaj hujšega je, kakor biti hudoben ali celo postajati hudoben, to je imeti popolno dušo. Še nekaj hujšega je, kakor imeti pokvarjeno dušo, to je imeti navajeno dušo. (…)
Mlačnost in navajenost vodita v bojazljivost, zanikrnost, brezbrižnost in v postopno smrt. Zato ima Bog, ki je tako poln odpuščanja in miline do grešnikov, tako trde besede do mlačnežev: »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3,15-16)
Edini način, da se obvarujemo pred mlačnostjo, je odločitev, da vsak dan začnemo znova. Ne da bi kdaj počivali na tem, za kar mislimo, da smo že dosegli. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23) Vsakodnevni križ, da bi vsak dan vstali! Sveti Hieronim dodaja: »Ne samo v časih preganjanja ali ko se ponudi priložnost za mučeništvo, ampak v vsaki okoliščini, nalogi, misli, besedi se odrekajmo temu, kar smo bili poprej, in izpovedujmo, kar bomo odslej, saj smo na novo rojeni v Kristusu.«
Spreobrnjenje je delo enega trenutka, posvečevanje je vseživljenjska naloga. Zato je nujno potrebno vsak dan novo začenjanje, in to v zaletu prvega spreobrnjenja.
Razpoložljivost za vsak dan novo začenjanje zahteva resnično ponižnost, ki se odpoveduje štetju uspehov, obračanju, da bi gledali na prehojeno pot; popolnoma pozablja sebe, ker je nehala biti pomembna lastnim očem in ji samo Bog kaj pomeni. Najodličnejši zgled takšne otroške ponižnosti je sveta Devica Marija.« (Sarah, 157-159)
Smrt je torej, ko se v življenju ustavimo, ne v prvi vrsti, ko grešimo. Smrt je, ko postane življenje navada. Ko mlačni vstajamo in naveličani odhajamo spat. Poglejmo Sarahove poudarke:
- Mlačnost in navajenost vodita v bojazljivost, zanikrnost, brezbrižnost in v postopno smrt.
- Edini način, da se obvarujemo pred mlačnostjo, je odločitev, da vsak dan začnemo znova.
- Vsakodnevni križ, ki naj ga naložimo je v tem, da vsak dan vstanemo!
- Odrekajmo se temu, kar smo bili poprej, in izpovedujmo, kar bomo odslej. Zato je nujno potrebno vsak dan novo začenjanje, in to v zaletu prvega spreobrnjenja.
- Razpoložljivost za vsak dan novo začenjanje zahteva resnično ponižnost, ki se odpoveduje štetju
Življenje je torej notranji boj, boj za neprestano spreobračanje oz. posvečenje, boj da bi v sebi prečistili od Boga podarjeno podobo. Pri tej rasti nas, kot smo slišali, ovira popolnoma oblikovano mišljenje, popolna in navajena duša. Naj nas današnji evangeljski odlomek o Jezusovi obuditvi prijatelja Lazarja spodbudi k prebujanju iz kakršne koli zaspanosti in navajenosti, da bi lahko živi vstali v velikonočno jutro.
(Vir: https://mirenski-grad.si)