Na Cvetno nedeljo bodo svete maše po običajnem nedeljskem redu. Po jutranji maši se bomo zbrali vsi na ploščadi pred cerkvijo in počakali še vernike, ki bodo prišli k naslednji sveti maši.
Ob 8.45 bomo začeli obred blagoslova oljk, zelenja in butaric in vsi ponovno vstopili v procesiji v cerkev, ki ponazarja Jezusov slovesni vstop v Jeruzalem. Pri vseh sv. mašah bomo poslušali Jezusov pasijon.

   Jezus dopolnjuje svoje življenje. Dovolj je bilo križev, sedaj ostane samo še eden, bi lahko rekli, telesni križ, ki ga mora prinesti do vrha Kalvarije. Vendar nam zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: križ molka in tihote.

Križ molka
Lahko si predstavljamo, kolikokrat si je Jezus želel, da bi komu kaj dopovedal, pa ni mogel. Učenci so imeli v svojih glavah svoje predstave, ljudstvo svoje, veliki duhovniki, pismouki in farizeji spet svoje. Jezus je razlagal svoje poglede, da bi ga razumeli. Spodbujal jih je, naj zamenjajo nekatere predstave. Teden dni pred strašno obsodbo, ki se je udeleži večina, ga razglašajo za kralja. Jezus ve, da odhaja v smrt.
Lahko bi kričal, naj ne delajo neumnosti, naj si priznajo nesmisel, ki ga nosijo v glavi: danes hozana, jutri križaj ga. A Jezus molči. Ne dopoveduje, kadar ve, da mora molčati. Zmore molčati, ko ga s poljubom izdaja Juda. Zmore molčati tudi pred Pilatom, pred razjarjeno množico, pred ponorelimi vojaki. Obsojen je zločina, on molči. To je križ popolne predanosti Očetu. Jezusova jed je, da izpolni Očetovo voljo. Nobene druge želje nima. Njegov edini cilj je izpolniti Očetovo voljo. Zato zmore molčati.

Križ tihote
Koliko slutenj, spoznanj, odnosov ipd. je moral Jezus v sebi nositi sam, v tihoti in molitvi. V zadnjih trenutkih življenja razkriva, da je vedel, da ga bo Juda izdal. V svojih vrstah je dolgo časa gledal izdajalca. Zagotovo ga je tiho spodbujal, tako kot vse druge, naj stopi na pot življenja. Ni pa mu mogel predočiti vsega, ker za to še ni prišel čas. Jezus pa ni vedel le za Juda, vedel je tudi za Petra, ki ga bo zatajil. Zaupal mu je prvenstvo, kljub temu da je vedel, da mu v največjem trpljenju ne bo stal ob strani. Ozdravljal je množice in jih spodbujal, čeprav je vedel, da se bodo pri izbiri med Barabo in njim odločili za razbojnika.

Kako težak je moral biti ta križ tihote! Gotovo si je želel, da bi ob sebi imel človeka, ki bi z njim delil vse to. Mogoče je kaj deli z materjo Marijo, nekaj malega je sporočal učencem, a največkrat je ta križ moral nositi sam. Umikal se je v samoto k Očetu. V samoti je izročal življenje v Njegove roke. Z njim je delil svoje strahove, nemoč in bolečino, le tako je zmogel nesti težki križ do konca, prav do vrha. Tam utihne celo Oče. Še zadnja strašna tihota, niti Oče se ne oglaša. Pušča ga v grozi popolne osamljenosti, tj. groza smrti, ki jo izrazi s krikom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. Vrhunec tihote, ki se mora zgoditi na poti na ono stran. Jezus zaupa in izreče še zadnje besede: V tvoje roke izročam svojo dušo. Dopolnjeni so vsi križi, odloženi so pred Očeta, ki jih spreminja v zarjo vstajenja.

Kako težka križa, a vendar nujna, če hočemo stopiti za Jezusom. Kako radi molk zamenjamo s praznim govorjenjem. Pa ne le to, ukvarjamo se z drugimi, ko bi morali iskati predvsem tisto, kar od nas pričakuje Oče. Zanaša nas v zgražanje, obsojanje itd. Jezus pa ostaja v molku sam s seboj.

Ni mogoče zdržati v molku, ko je ta potreben, če ne vzljubimo tihote. Radi pred njo bežimo, ker nas je strah. Strah nas je pogledati vase, strah nas je, kam nas kliče Oče. Strah nas je tudi Očetovega molka. Pogosto v njej Oče ne spregovori. A vendar v sebi najbrž vsi vemo, da brez tihote ne bomo zmogli nositi ne le križa molka, ampak tudi vseh ostalih križev. Naj nas veliki teden utrdi v veri, da je križ edino znamenje odrešenja. Le po poti križa je mogoče priti do vstajanje. Naj nas ta pot vzgaja za molk in vabi v tihoto!