Vedno ne moreš imeti vsega. Včasih je potrebno eno pustiti, da lahko dobiš drugo. Tako dobiš več življenja. A več življenja lahko tudi pomeni: izziv, neudobje, vprašanja, dvom …
Toda – izpustiti nekaj mi hkrati podarja tudi novo svobodo. Vse, česar se oklepam, me istočasno veže – in vse, kar me drži, me lahko obdrži. Gotovost in varnost lahko postaneta ječa – ljudje in stvari me lahko tako zasvojijo, da z njimi postanem zasvojen. Zna biti, da prav zaradi tega živim mimo življenja …
To je povabilo teh postnih dni: zaživeti pravo življenje brez »če« in »toda«. Natančno pogledati, kaj me ovira pri tem, da ne morem zaživeti življenja, poiskati, kje mi smrt blokira življenje. In se razgledati, kaj se moram naučiti izpustiti. To, kar bo treba izpustiti, je lahko zelo različno: za nekoga je to sprememba poklicnega dela, s katerim ni zadovoljen; za drugega je morda rešitev iz nekega prijateljstva, ki ne drži več. Mogoče je to kakšna drobna razvada, ki se ji ne morem odpovedati; morda je to neko mnenje, predsodek, ki drugih ne pusti živeti.
Mogoče je to tudi moja podoba Boga, s katero mu ne pustim, da bi bil Bog – ali pa je mogoče tudi napačna podoba, ki jo imam o sebi?
Izpustiti, da bi se naučili na novo živeti in ljubiti – tudi to je namen posta.
