V torek, 5. aprila, se je poslovil v večnost duhovnik Jože Bertoncelj, dolgoletni župnik in duhovni pomočnik v ljubljanski župniji Koseze. V spominu številnih generacij bo ostal zapisan kot urednik otroške revija Mavrica, urejal jo je dobrega četrt stoletja.

Rodil se 5. julija 1925 v Kovorju. Med drugo svetovno vojno je bil s sošolci celovške klasične gimnazije izseljen v Normandijo, po vrnitvi ob koncu vojne se je vpisal na študij na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko. Po štirih semestrih študija, ko je s profesorji, kot se je večkrat pošalil, »tehnološke stvari obdeloval teološko«, ga je med molitvijo Kristus poklical za svojega duhovnika. Po mašniškem posvečenju na praznik sv. Petra in Pavla 1951 je bil najprej kaplan v Kranju, zatem še Črnomlju in ljubljanskem Trnovem. Po desetih letih kaplanovanja je postal župnik v novoustanovljeni župniji Koseze. Ker župnija še ni imela prostorov za bivanje duhovnika ne za verouk, je generalni vikar Jožef Pogačnik prosil Bertoncljevo mamo, če bi sin lahko spet bival pri njej. Bertoncljevi starši – oče je takrat že umrl – so se namreč iz rodnega Kovorja na Gorenjskem po upokojitvi preselili v Koseze. V »domači« hiši, nedaleč od koseške cerkve je bival tudi potem, ko so zgradili novo župnišče.

Že kot kaplan je bil pravi magnet za otroke, mlade in starše in zato trn v peti tedanji oblasti. V Kranju so mu na vrata župnišča obesili bombo, ki po božji previdnosti, kot je večkrat povedal, ni eksplodirala; tudi v Črnomlju in Trnovem je dobival grožnje, naj preneha s katehezami ali izgine, sicer ga čaka gotova smrt. Glas o tem, da koseški župnik zbira okrog sebe gruče otrok iz domače in podutiške župnije, da je prvi začel z veroukom za predšolske otroke, da je pravi misijonar, ki oznanja »s srcem in dlanmi, nikoli s pestmi«, je prišel tudi do glavnega urednika Družine, ki je želel dati v časopisu kotiček tudi otrokom. Bertoncelj je ponudbo, da bi to urejal on, z veseljem sprejel. Kotiček na četrtini strani se je širil in ko so otrokom mesečno odmerili dve strani v prilogi, je rubrika dobila tudi ime: Malim. Iz rubrike se je razvila samostojna revija Mavrica, prva številka je izšla leta 1970. Urejal jo je do leta 1996. Navadno je svoje članke podpisoval s psevdonimom »trpeči Job«. K »urejanju« pa je po Bertoncljevo spadalo tudi obiskovanje veroučencev na veroučnih šolah, spodbujanje otrok in staršev k sodelovanju, zbiranje otrok v t. i. mavričnih jatah, nagrajevanje najboljših izdelkov, organiziranje mavričnih romanj … Ob rednem delu župnika v Kosezah in kateheta je z Mavrico prekrižaril vso Slovenijo. Ob koncu veroučnega leta je otroke, katehete in starše povabil na Mavrična romanja na Brezje.

Od leta 1997 je bil Jože Bertoncelj v župniji Koseze duhovni pomočnik. Še do leta 2008 je poučeval verouk in poleg rednega maševanja, spovedovanja in druge pomoči župniku po ulicah ljubljanskih Kosez »misijonaril«na kolesu. »Vožnjo na kolesu izkoristim za molitev. Če grem peš, me ljudje veliko ustavljajo, želijo se pogovarjati. Vsak dan, če je le mogoče, se peljem v smeri Polhovega Gradca in se pokorim,« je povedal za Družino. Obiskoval je bolne, jih poslušal, tolažil, prinesel Jezusa v podobi kruha. Ko so ga ljudje spraševali, zakaj tako divja s kolesom, jim z nasmehom odgovoril: »Da satanu uidem!«

Jožeta Bertonclja, zavzetega, navdušenega kateheta, ki je oznanjal z žarom svoje biti in hkrati temeljito študiral ter pri svojem poučevanju upošteval dognanja katehetske, pedagoške, psihološke in teološke znanosti, bil vodilni v ekipi takratnih slovenskih katehetov in sodeloval pri pokoncilski prenovi verouka je leta 2009 Društvo katoliških pedagogov Slovenije nagradilo s Slomškovim priznanjem.

Po bolezni je v 91. letu starosti umrl v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani. Pogreb bo v petek, 8. aprila, predvidoma ob 13. uri.