Zgodovina

Zgodovina cerkve

Pretežni del današnjega slovenskega ozemlja je prvotno spadal pod versko središče Oglej oziroma oglejski patriarhat. Z nastankom prvih pražupnij na Kranjskem je bila v 10. stoletju ustanovljena pražupnija Šentpeter, ki je obsegala Ljubljano z okolico in zunanjimi naselji: Šentvid, Sora, Črni Vrh, Šentjošt, Godovič, Gorenji Logatec, Rakitna, Želimlje, Lipoglav in Javor. Leta 1085 je bila ustanovljena župnija Šentvid nad Ljubljano. V to župnijo so spadali kraji, ki so postali samostojne župnije: Polhov Gradec (1296), Sora (pred letom 1296), Šentjošt (1681), Vrzdenec – Horjul (1733), Črni Vrh nad Polhovim Gradcem (1781), Preska in Dobrova (1786), Sv. Katarina (1876), Šiška (1928), Dravlje in Koseze (1961) ter Podutik (1994). V župnijah so bile zgrajene štiri nove cerkve: cerkev sv. Frančiška v Šiški arhitekta Jožeta Plečnika leta 1926, cerkev sv. Marije Božje Matere v Kosezah arhitekta Toneta Bitenca leta 1973, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah arhitekta Marka Mušiča leta 1985 in cerkev sv. Rešnjega telesa in krvi v Podutiku arhitekta Igorja Skulja leta 2005.

Vse naštete župnije spadajo od leta 1461 pod ljubljansko škofijo in od leta 1787 pod ljubljansko nadškofijo.

Pražupnija Šentpeter in župnija Šentvid nad Ljubljano

Cerkev sv. Marjete v Kosezah

Prva cerkev v Kosezah je bila posvečena sv. Marjeti. Cerkve, posvečene tej svetnici, so pri nas zelo stare in stojijo zlasti v krajih, kjer so pogoste povodnji, saj je sv. Marjeta zavetnica pred njimi. Cerkev v Kosezah je bila posvečena sv. Marjeti verjetno zaradi močvirnatega sveta in poplav, ki jih je v starih časih povzročal potok Pržanec. Na Kranjskem je sv. Marjeti posvečenih 11 farnih in 21 podružničnih cerkva.

V srednjeveški listini Jamskih gospodov iz leta 1414 je kraj Koseze prvič omenjen z imenom Edling bey sand Margreten, kar pomeni da je v krajevnem imenu imenovana tudi sv. Marjeta (iz tega je mogoče sklepati, da je cerkev še starejšega datuma). Koseška cerkev je bila na začetku 17. stoletja nekaj časa posvečena sv. Lovrencu. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1631 je navedena kot Ecclesia s. Laurentii, morda pozneje pa je bilo dodano še »et Magarethe in Kasesitsch«; to pomeni, da so kraju včasih rekli tudi Kasežič ali majhen kosez. Pri vizitaciji leta 1654 se imenuje cerkev sv. Marjete in Casses in dodano še sv. Lavrencij. Pod to cerkev je takrat spadalo 25 kmetov in 6 kajžarjev, imela je tri cerkvene ključarje. Cerkveni zvonik je bil postavljen leta 1708. Potres leta 1895 je cerkev hudo poškodoval, zato jo je škofija leta 1900 dala zapreti. Za obnovo cerkve so se vaščani odločili sedem let pozneje. Cerkev so za nekaj metrov dvignili in jo na novo obokali. Načrt za glavni oltar in prižnico je naredil prof. Celestin Mis. Leta 1935 je bila obnovljena še mežnarija.

Oltar cerkve sv. Marjete, sedaj Presvetega Odrešenika, stara cerkev, včeraj

Oltar cerkve sv. Marjete, sedaj Presvetega Odrešenika, stara cerkev, danes

Zvonove peljejo, 1925.

Cerkev in mežnarija, v ozadju šola 1930

Župnija Ljubljana-Koseze

Ko se je leta 1945 v Šentvidu spet začelo redno pastoralno življenje, je skrb za dušno pastirstvo prostrane župnije prešla na vodstvo novega župnijskega upravitelja Franca Jegliča. Cerkvi sv. Roka v Dravljah in sv. Marjete v Kosezah sta postali podružnici župnije Šentvid. Prebivalci Zgornje Šiške in Kosez so tako opravljali božjo službo v svoji podružnični cerkvi v Kosezah, Šentvidu, župniji sv. Frančiška v Šiški ali v mestu, v obdobju 1929–1946 pa tudi na zdajšnji Osnovni šoli Valentina Vodnika. Prvi katehet, ki je svoje delo opravljal v prirejenih šolskih prostorih na Vodnikovi cesti od leta 1929 je bil Jože Pojè. Nasledili so ga Ivan Kraljič, Franc Cerkovnik, Ivan Prezelj in Lojze Kambič. V obdobju 1935–1945 je bil stalni duhovnik na območju Zgornje Šiške Mirko Bartol, pomagal mu je Anton Tomelj, od leta 1947 Anton Slapšak in od leta 1951 do ustanovitve župnije Koseze dr. Vilko Fajdiga. Z naraščanjem števila prebivalstva v tem delu Ljubljane je nastala potreba po novih samostojnih župnijah, in tako je bila 30. julija 1961 ustanovljena župnija Ljubljana – Koseze. Z ustanovitvijo župnije je bila stara cerkev sv. Marjete posvečena Presvetemu Odrešeniku. G. Fajdiga si ni prizadeval samo za ustanovitev nove župnije, ampak mu gredo tudi vse zasluge za pridobitev novega mladega župnika Jožeta Bertonclja. V času njegovega zavzetega župnikovanja je bila zgrajena nova cerkev. Po njegovi upokojitvi leta 1997 delo z vso predanostjo in zavzetostjo nadaljuje župnik Igor Dolinšek.

Listina župnije Presv. Odrešenika Lj. Koseze o blagoslovu in vzidavi vogelnega kamna za novo cerkev

V letu Gospodovem tisoč devetsto dvainsedemdesetem, ko je Cerkev vodil papež PAVEL VI., slovensko metropolijo in ljubljansko nadškofijo nadškof dr. Jožef POGAČNIK, ko je bil predsednik naše države maršal Josip BROZ-TITO in je v župniji presvetega Odrešenika v Kosezah v Ljubljani župnikoval njen prvi župnik Jože BERTONCELJ, se je na dan desete obletnice začetka 2. vatikanskega koncila in na bivši praznik Materinstva Device Marije, v sredo, 11. oktobra, pričelo graditi novo župnijsko cerkev, ki bo posvečena Odrešenikovi božji Materi Mariji.

Zaradi izrednega povečanja števila prebivalstva in novih naselij je bila v novem delu mesta Ljubljana, ki obsega naselji Zg. Šiška in Koseze, 30. 7. 1961 ustanovljena nova župnija Koseze, ki se je odcepila od župnije Št. VID nad Ljubljano. Šentviška podružnična cerkev sv. MARJETE, ki stoji poleg novo grajene cerkve in je stara nad 500 let, je bila novi župniji dodeljena kot župnijska cerkev presvetega Odrešenika. Kmalu je postala premajhna. Zato so se v maju 1964 začela prizadevanja za pridobitev lokacije, zemljišča, lokacijskega in gradbenega dovoljenja za novo cerkev. Dne 27. septembra 1972 je skupščina občine Ljubljana Šiška dovolila gradnjo nove cerkve, ki bo prva, novo grajena cerkev v Ljubljani po drugi svetovni vojni.

Načrte za novo svetišče je izdelalo projektantsko podjetje SLOVENIJA PROJEKT v Ljubljani po idejni zasnovi profesorja in dipl. inženirja Antona BITENCA, arhitekta. Gradbena dela je prevzelo gradbeno podjetje TEHNIKA v Ljubljani. Gmotna sredstva za postavitev božje hiše zbirajo tukajšnji župljani, poklonili pa so jih tudi dobrotniki iz mesta Ljubljana in od drugod.

V nedeljo, 12. novembra 1972, ko je župnija, ob prazniku presvetega Odrešenika, obhajala proščenje, na katero se je duhovno pripravila z devetdnevnico, ki se je začela na dan župnijskega češčenja sv. Rešnjega Telesa in je bil tudi prvi petek v mesecu, je ljubljanski nadškof dr. Jožef POGAČNIK ob udeležbi domačih, sosednjih in drugih duhovnov in mnogih laikov slovesno blagoslovil vogelni kamen novega svetišča, ki je, od posvečenja sedanje župnijske cerkvice 1. maja 1964, služil kot srednji podpornik novega velikega oltarja.

Skupaj z vogelnim kamnom so v temelje vzidani sledeči predmeti: listina, opremljena z župnijskim pečatom, in prtič z ročno uvezenimi slovenskimi ornamenti, v katerem so: letošnji Marijanski koledarček, na katerem so zaznamovani za gradnjo nove cerkve pomembni dnevi; svetinji božje Matere Marije; podobica Marije pomagaj na Brezjah; plastična posodica z vodo, ki je bila ob stoletnici prikazovanja Matere Božje leta 1958 zajeta v Lurdu, najznamenitejšem Marijinem romarskem kraju na svetu, od koder so jo prinesli naši romarji; zelenje in cvetje z Oljske gore v Jeruzalemu, kjer je trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa naš Odrešenik Jezus Kristus; spominska svetinja 2. vatikanskega koncila; svetinja in podobica slovenskih škofov Friderika Barage in Antona Martina Slomška, ki naj bi bila v bližnji prihodnosti prišteta blaženim in svetnikom; foto slike sedanje župnijske cerkvice in pogled na gradbišče nove cerkve, ter naši sedanji denarni kovanci, kot znamenje prostora in časa, v katerem živimo.

Novo svetišče naj postane tukajšnjim župljanom, tudi drugim ljudem spoštovan in priljubljen dom, v katerem naj naš Odrešenik Jezus Kristus, po svoji materi Devici Mariji, ki je po izjavi 2. vatikanskega koncila ”ZNAMENJE UPANJA ZA POTUJOČE BOŽJE LJUDSTVO” in mati boljšega sveta, vabi vse verne k zvestem in delavnem sodelovanju z večno resnico in božjo milostjo, da bodo tudi drugi našli pot, ki vodi v vekotrajno svetišče večnega življenja.

V Ljubljani – Kosezah na nedeljo župnijskega proščenja, 12. novembra 1972.

Slovenski metropolit in ljubljanski nadškof: Jožef POGAČNIK, l. r.

Župnik župnije Presvetega Odrešenika: Jože BERTONCELJ, l. r.

Anton BABNIK, l. r., Matevž AVGUŠTIN, l. r., Rado FAGANEL, l. r., Josip GREGORIČ, l. r., Jože BIŠČAK, arh., l. r., nadzorni Stanislav PEČKO, delovodja, l. r.