V soboto, 25. junija 2022 ob 10.00, bo v koseški cerkvi Marije Božje Matere slovesnost, ko bo našega župljana Blaža Zorka nadškof Stanislav Zore OFM posvetil v diakona.

Ob tej priložnosti je morda potrebno, da spregovorimo nekaj besed o pomenu te službe. Beseda »diakon« je grškega izvora. Izhaja iz besede diákonos, ki pomeni strežnik, služabnik. Iz tega izhaja beseda »diakonija«, ki pomeni služenje, kar je tretja temeljna razsežnost krščanske vere. Službo diakona so vpeljali že apostoli, ko so ugotovili, da jim primanjkuje časa za strežbo pri mizi in druge dobrodelne dejavnosti. V Apostolskih delih beremo: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,2–4). Apostoli so na izbrane može položili roke, kar pomeni, da so jih posvetili za službo, ki jim je bila namenjena, in ti so za opravljanje službe prejeli tudi Svetega Duha. Že takrat so jih imenovali diakone. V prvih stoletjih so delo diakonov opravljale tudi ženske. Imenovali so jih diakonise. Ni povsem gotovo, ali so tudi njim podelili to službo s polaganjem rok, kar bi pomenilo, da bi bile posvečene, ali so imele drugačen status kot diakoni in so jim bile podobne samo pri strežbi ubogim. Služba diakona je ostala v Cerkvi ves čas, do današnjih dni. Diakona posveti škof s polaganjem rok in obredom posvetitve med sveto mašo. S posvečenjem postane tisti, ki ga je prejel, klerik, kar pomeni, da je vključen v zbor duhovnikov neke škofije in mu more škof podeliti določene službe v svoji škofiji.

Diakonat pomeni tudi prvo stopnjo duhovništva. Duhovniški stan pozna namreč tri stopnje. Prva stopnja je diakon, druga mašnik in tretja škof. Vsaka stopnja prinese določene pristojnosti in na podlagi tega opravljanje posameznih služb, vodenje obredov in podeljevanje zakramentov. Tako sme diakon krščevati, je reden delivec obhajila, lahko podeljuje blagoslov z Najsvetejšim in druge blagoslove, lahko vodi pogreb in s pooblastilom tudi cerkveno poroča. Ne more pa maševati, spovedovati in deliti bolniškega maziljenja. Te stvari so pridržane mašniku, duhovniku na drugi stopnji duhovništva. Prav tako tudi mašnik ne more početi stvari, ki so pridržane tretji stopnji duhovništva, škofovski službi: ne more posvetiti duhovnika ali diakona, ne more posvetiti svete krizme (olja za birmovanje in posvečevanje), ne more posvetiti cerkve, birmuje pa lahko samo s pooblastilom škofa. Diakon je oblečen v belo obleko, ki pokriva od vratu navzdol vse telo in se imenuje alba, ter nosi štolo, ki jo za razliko od mašnikov nadene postrani, z leve rame na desni bok. Na vse to lahko obleče še plašč, ki je drugačen od mašnikovega in se imenuje dalmatika. Dalmatika je drugače krojena od mašnikovega plašča, ima nekakšne rokave in je zvezana pod pazduho.

Diakoni, ki prejmejo službo diakonata v pripravi na mašniško posvečenje, jo morajo opravljati vsaj pol leta, preden so posvečeni v mašnika. Ti ob posvečenju tudi obljubijo celibat, kar pomeni, da se zavežejo neporočenosti. Poleg tega obljubijo škofu spoštovanje in pokorščino ter se zavežejo, da bodo vsak dan molili brevir, to je molitveno bogoslužje psalmov. Da lahko nekdo postane diakon, mora opraviti primerno izobraževanje in oblikovanje. To pomeni, da mora opraviti predpisan teološki študij (pet letnikov teološke fakultete) in nekaj časa živeti v predpisani ustanovi, ki poskrbi za njegovo duhovno oblikovanje (bogoslovje ali semenišče). Gotovo bi bilo treba o službi diakonov povedati še veliko več. Naj nas te kratke razlage spodbudijo, da bomo našega diakona sprejeli kot duhovnika na prvi stopnji duhovništva ter Kristusovega služabnika in bomo zanj čim več molili, da ostane zvesti danim obljubam, Kristusu in Cerkvi.