Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Ne samo da spozna, da nima toliko moči kot drugi, temveč tudi, da je šibkejši, kot si je misli prej. V veliki meri spozna tudi svoje sence. Svoje kaprice, muhe, svojo trmo in trdoto. Zgroziš se pred samim sabo. Bil si nekdo, ki ga nisi poznal. Če bi se srečevali z neznanci, bi se vedno lahko umaknili v svoj mehki svet iluzije, da je z nami vse v redu, da so drugi tisti, ki so šibkejši. Tako pa vsak dan stopimo pred ljudi kakor pred svoje ogledalo.
Pred njimi spoznamo, da tako ne gre več, da pogosto težimo le za tem, kar sami hočemo. Le z našimi sopotniki bomo lahko pridemo vedno tja, kamor bi morali priti. In z njimi tja tudi pridemo.
Jezus je vse zapovedi povzel v dve ključni, ki imata enak cilj: ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene: iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti.
Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
