(Sveta  vrata Stolnice, vir slike: www.stolnica.com)

Jubilej je leto posebnega duhovnega pomena in priložnost za temeljito prenovo našega odnosa z Bogom, ljudmi in stvarstvom. Izraz izhaja iz judovske tradicije uporabe ovnovega roga za napoved začetka posebnega leta. To leto je bilo razglašeno vsakih 50 let in je vključevalo odpis dolgov, vrnitev razlaščene zemlje in počitek polj.

»›Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako boš iz sedmih sobotnih let dobil devetinštirideset let. Deseti dan sedmega meseca, na spravni dan, daj zatrobiti na rog naznanilo, po vsej vaši deželi dajte trobiti na rog! Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini. Petdeseto leto naj vam bo leto jubileja; ne sejte in tega, kar samo zraste, ne žanjite in ne trgajte v neobrezanem vinogradu. To je namreč jubilej, naj vam bo svet. Jejte pa, kar zraste na polju. V tem jubilejnem letu se vrnite vsak k svoji lastnini!«

3 Mz 25,8-13

V letošnjem jubilejnem letu imamo tudi mi priložnost, da poglobimo svojo vero. Začetek svetega leta 24. decembra 2024 je papež Frančišek zaznamoval z odprtjem svetih vrat v cerkvi svetega Petra v Rimu. Naš nadškof Stanislav Zore je 29. decembra odprl Sveta vrata v ljubljanski stolnici.

Ta obred tudi nas vabi, da skozi vrata jubilejnih cerkva (npr. na Rakovniku, Stični, Brezjah in Stolnici…) vstopimo v čas milosti, ki nam ponuja priložnost, da se pokesamo in obnovimo svoj odnos z Bogom.

Toda kaj pomeni znamenje odprtih vrat? Ob posebnih priložnostih poudarja tisto, kar vedno velja: Bog se ne zapira pred nami. Kot usmiljeni Oče nam prihaja naproti z odprtimi rokami. Prav tako so sveta vrata na stežaj odprta, da bi povabila vsakogar k iskanju miru in tišine. Istočasno pa nas spominjajo, da Kristus trka tudi na naša vrata. Od nas je odvisno, ali mu bomo dali prostor v svojem življenju. Sveto leto pomeni tudi to, da smo tu drug za drugega. V času vse večje sebičnosti nas odprta vrata vabijo, da razširimo svoj pogled na bojazni, potrebe in skrbi naših bližnjih ter jim tako postanemo luč. V tem smislu so vrata mojega bližnjega, po katerih prinašam luč upanja, tudi sveta vrata.

Upanje je tudi osrednje sporočilo naslednjega jubileja, ki ga po starodavnem izročilu papež napove vsakih petindvajset let. Mislim na vse romarje upanja, ki bodo prišli v Rim, da bi doživeli sveto leto, in na tiste, ki ga bodo, ker ne bodo mogli priti do mesta apostolov Petra in Pavla, obhajali v delnih Cerkvah. Za vsakogar naj bo to čas živega in osebnega srečanja z Gospodom Jezusom, ki je »vrata« odrešenja (prim. Jn 10,7.9); z Njim, za katerega ima Cerkev poslanstvo, da ga vedno, povsod in vsem oznanja kot »naše upanje« (1 Tim 1,1) … Naj bo Jubilej za vse priložnost za poživitev upanja. Božja Beseda nam pomaga, da za to najdemo razloge.

Papež Frančišek v Buli Upanje ne osramoti (1)

Sveto leto nam ponuja pomembna znamenja, ki nas vabijo k poglobitvi vere:

  1. Romanje. Jubilej nas vabi, da se odpravimo na pot in prestopimo določene (notranje) meje. V jubilejnih cerkvah so organizirana romanja in posebna bogoslužja, pri katerih imamo priložnost za prejem zakramenta sprave in pridobitev odpustka.

Ni naključje, da romanje izraža temeljno prvino vsakega jubilejnega dogodka. Podati se na pot, je značilno za tistega, ki gre iskat smisel življenja. Peš romanje močno spodbuja ponovno odkritje vrednote tišine, napora, bistvenosti. Tudi v prihodnjem letu bodo romarji upanja prehodili starodavne in sodobne poti, da bi močneje doživljali jubilejno izkušnjo. 

Papež Frančišek v Buli Upanje ne osramoti (5)

  1. Sprava. Jubilej je znamenje sprave, saj ponuja „primeren čas“ za spreobrnjenje..

»Zakramentalna sprava ni samo lepa duhovna priložnost, ampak predstavlja odločilen, bistven in nepogrešljiv korak za pot vere vsakega posameznika. V njej dovolimo Gospodu, da uniči naše grehe, da nam ozdravi srce, da nas dvigne in nas objame, da lahko spoznamo njegov nežni in sočutni obraz. Ni namreč boljšega načina za spoznanje Boga, kot pustiti, da se spravimo z Njim (prim. 2 Kor 5,20) in okušamo njegovo odpuščanje. Ne odpovejmo se torej spovedi, ampak ponovno odkrijmo lepoto zakramenta ozdravljenja in veselje, lepoto odpuščanja grehov!«

Papež Frančišek v Buli Upanje ne osramoti (23)

  1. Molitev. Molitev je temelj našega osebnega odnosa z Bogom. Molitev nam pomaga občutiti Božjo navzočnost v našem življenju in se odpreti njegovi ljubezni, kar nas vodi k večjemu razumevanju in sočutju do soljudi.
  2. Izpoved vere je vidno znamenje, da smo krščeni in da pripadamo Božji družini. V tem jubilejnem letu skupaj izpovedujemo svojo vero in poglabljamo temeljne resnice naše vere, ki nas vodijo v življenju.

»Umrli in vstali Jezus je srce naše vere. Ko sv. Pavel v nekaj besedah, samo štiri glagole uporabi, izrazi to vsebino, nam posreduje »jedro« našega upanja: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim« (1 Kor 15,3-5. Kristus je umrl, bil pokopan, bil obujen, se je prikazal.«

Papež Frančišek v Buli Upanje ne osramoti (20)

  1. Odpustek, dar Božjega usmiljenja, nam z dobro spovedjo pomaga, da se osvobodimo bremena preteklosti in najdemo nov začetek v Bogu. Zakrament pokore nam daje gotovost, da Bog odpušča naše grehe.

»Odpustek nam namreč omogoči, da odkrijemo, kako brezmejno je Božje usmiljenje. Ni naključje, da je bil v starih časih izraz »usmiljenje« zamenljiv z izrazom »odpustek« ravno zaradi tega, ker hoče izraziti polnost Božjega odpuščanja.« Papež Frančišek v Buli Upanje ne osramoti (23)

Naj nam bodo vsa ta znamenja v spodbudo, da bomo v tem letu Božje milosti poglobili svoj osebni odnos z Bogom ter prinašali mir in ljubezen v našo župnijsko skupnost.