Vse skupaj se začne že z nabiranjem mahu, ki ga na začetku novembra organizira kar g. župnik. Skupini jasličarjev – pridruži se ji lahko vsak župljan – navadno reče: »Mah je nabran, dovolj ga bo. Ste že kaj razmišljali, kakšne bodo jaslice letos?« Kakšne bodo jaslice, verjetno takrat ve samo On. Vsako leto sicer imamo nekakšen načrt, vendar med postavljanjem vedno kaj spremenimo. S praktično pripravo in izdelovanjem jaslic navadno začnemo na večer prvega dne božične devetdnevnice. Delo se začne z vnosom vsega materiala (skal, kamenja, mahu, lesa, odrov, miz, bazena za vodo, kablov za elektriko, luči ipd.) v cerkev pred prvo adventno nedeljo. Dejansko začnemo jaslice postavljati z nastopom adventnega časa. Nato pridejo najlepši večeri, ki dajejo neko notranje zadovoljstvo in pravi čar postavljanju jaslic v cerkvi. To so večeri, ko se zunaj vse umiri in v cerkvi vlada spoštljiva tišina; večeri, ko včasih premraženi sedimo pred gmoto kamenja, skal in mahu v zabojih, in ne vemo, kako naprej. To so tisti večeri, ko podoba jaslic nenadoma začenja postajati vse bolj jasna in očitna, in to je večer, zaradi katerega sploh vse skupaj počnemo – to je večer, ki mu pravimo sveti.
In ko na sveti večer ali pa na božično jutro zremo v novorojeno dete, ki leži v jaslicah … Ja, takrat smo prav vsi jasličarji koseške župnije – od tistega, ki je nabiral mah ali si je zamislil postavitev jaslic, nosil skale, nam morda prinesel topel čaj, pa do tistega, ki je bil z nami povezan samo v molitvi – veseli, da smo bili na neki način tudi mi zraven ob rojstvu Odrešenika, tako kot pastirji pred več kot dva tisoč leti. In to je tisti zares pravi in edini pomen adventa in božiča – priprava nanj in prihod Odrešenika.
