Kako veliko mora človek v svojem življenju čakati! Čakamo na postaji, da pripelje avtobus, čakamo, da dozorijo češnje, čakamo, da dobimo rezultate izpita, čakamo na prijatelja, ki ima priti, čakamo v vrsti pred ambulanto ali pred blagajno, čakamo, da nam pripeljejo rastlinjak, čakamo na počitnice … Veliko čakamo. In si svoje čakanje na različne načine zapolnjujemo. Morda z branjem, morda s klepetom, nekateri z molitvijo, večinoma pa kar s telefonom. Lepše je. Tako ta najbolj osovraženi čas, čas čakanja, hitreje mine.
Ker se nam kar naprej nekaj dogaja in mislimo, da se mora vse zgoditi takoj, ne razumemo, zakaj bi morali na nekaj čakati, če pa lahko to dobimo takoj. Toda dogaja se nekaj zanimivega. Ne glede na to, da poskušamo vse imeti hitro in takoj, še vedno ostajajo stvari, na katere moramo čakati. Ker je to očitno del našega življenja, ki nikdar ne bo izginil. Morda je torej čas čakanja vedno potrebno imeti. In morda časa, ki ga porabimo za čakanje, ne bi smeli polniti z ničimer. Ker ga očitno moramo imeti. Moramo imeti prazen čas, čas niča. Zakaj? Ne vem. Menda zato, da nas spremeni. Ker po čakanju gotovo nisi več tak, kot si bil. Morda je to nekakšno zorenje …
In mislim, da je od nas odvisno to, v kaj bomo v svojem čakanju dozoreli. V mirnega človeka ali v živčno razvalino, v hvaležnega obdarovanca ali v grenkega razočaranca. Odvisno od tega, ali kaj čakamo ali kaj pričakujemo. Ko bo čas čakanja postal čas pričakovanja, se bomo spremenili tudi sami :-).
