Marijin maj je poseben mesec. Potekajo šmarnične pobožnosti, tako doma kot po cerkvah in pri kapelicah. Zgodi se marsikakšno romanje k Marijinim svetiščem. Mesec pa se konča s praznikom
Marijinega obiskanja. V letu Usmiljenja pa se še posebej prepleta Marijina zgodba z Božjo zgodbo usmiljenja. Naj nam ta srečevanja s Kraljico majnika in povabilo svetega leta k posnemanju Božjega usmiljenja pomagajo k posnemanju naslednjega zgleda papeža Frančiška:
»Iz časa, ko sem bil rektor jezuitskega kolegija in župnik v Argentini, se spominjam neke matere majhnih otrok, ki jo je zapustil mož. Ni imela redne zaposlitve, ampak je opravljala le priložnostna dela nekaj mesecev na leto. Kadar ni mogla najti drugega dela, je – da bi lahko nahranila svoje otroke – delala kot prostitutka. Bila je ponižna in je prihajala v župnišče prosit pomoč. Skušali smo ji pomagati prek Karitas. Nekega dne – bilo je v božičnem času – je prišla s svojimi otroki v župnišče in vprašala zame. Poklicali so me in sem jo sprejel. Povedala je, da se mi želi zahvaliti. Mislil sem, da gre za paket z živili, ki smo ji ga poslali. Vprašal sem jo, ali ga je prejela. Odgovorila je: »Da, da, hvala vam tudi za to. Toda jaz sem se vam prišla zahvalit predvsem zato, ker me nikoli niste prenehali klicati ‘gospa’.« Takšne izkušnje nas učijo, kako obzirni moramo biti do vseh ljudi, da ne ranimo njihovega dostojanstva. To, da jo je župnik še naprej klical »gospa«, čeprav je vedel, s čim se ukvarja v mesecih, ko ni mogla učiti, je bilo zanjo enako, če ne še bolj pomembno od materialne pomoči, ki smo ji jo dajali« (papež Frančišek, Božje ime je Usmiljenje).
Prepoznajmo Marijo kot vzornico Cerkve, papeža pa kot pričevalca, ki nas s svojim usmiljenjem do ljudi kaže, kako biti pristen kristjan – pristen Jezusov poslanec, da bi tako z OBZIRNOSTJO in USMILJENJEM v Kristusu našli pot v Očetovo hišo.