Sem in tja nas je kristjane v zadnjem obdobju že prešinil strah, da bo zaradi pomanjkanja duhovnikov naše duhovno življenje postalo osiromašeno. Nihče od nas pa najbrž ni pomislil, da se nam lahko kaj takega zgodi zaradi pandemije, in to tako zelo kmalu in za kdo ve kako dolgo. Dobesedno čez noč smo ostali brez nekaterih zakramentov ali pa je njihovo prejemanje omejeno. Z uporabo informacijske tehnologije smo sicer našli poti za spremljanje svete maše in številne duhovne pobude so marsikomu v pomoč pri ohranjanju stika z občestvom. A vendar je ta čas po svoje za vsakega od nas predvsem preizkušnja trdnosti osebne vere. Neka gospa mi je pred dnevi potarnala, češ kako je zdaj hudo, ko so nam še Boga zaprli v cerkve in ne moremo do njega. Seveda sem jo razumel. Govorila je o evharistiji, ki je gotovo eden najotipljivejših načinov Božje navzočnosti. Načinov za srečanje z Njim je tudi v teh težkih časih veliko. Najtesneje pa je združen z nami po svojem Duhu. Njegov Duh prebiva v naših srcih, saj so ta tempelj Svetega Duha. Sveti Duh veje, koder hoče, in njegovega delovanja zaprta cerkvena vrata ne morejo omejiti. Sveti papež Janez Pavel II. je dejal, da je Sveti Duh pri delu tam, kjer se moli. Poskrbimo torej z molitvijo, da bo prostor, ki smo ga v teh dneh izpraznili številnih obveznosti, zapolnil Sveti Duh.