Ko v slovenščini ali katerem drugem slovanskem jeziku rečemo »božič«, izrekamo eno najlepših besed, kar jih imamo; poimenujemo »Božjega Sina«, s pomanjševalnico pa že skoraj povemo, da je ta »mali Bog« dober in blag, da je poln miline in da nam je že zato blizu – kot otrok.
Evangelista Luka in Matej nista potrebovala veliko besed, da sta nam sporočila, kaj se je v resnici dogajalo v času velikega, največjega rojstva pred več kot dva tisoč leti, ko se je rodil otrok, o katerem ni nikjer napisano, da bi bil na zunaj kaj drugačen od kateregakoli drugega. Bog je dal ljudem svojega Sina, dečka, ki je bil navaden človek, a hkrati to ni bil: na svet je prišel kot nekdo, ki bo ta svet in človeka odrešil in ostal z njim – ki s tega sveta ne bo odšel. Kakšna skrivnost! In kakšen razlog za veselje!
Ko premišljujemo o tem dogodku, se spomnimo tudi, kako lepo nas nagovarja krščanski mistik Angel Silezij: »Če Kristus je v Betlehemu tisočkrat rojen / a v tebi ne, še ostajaš večno izgubljen.« Vabi nas, da prisluhnemo klicu, kajti rojeni Bog čaka, da mu odpremo svoja notranja vrata. Zatorej poglejmo okrog sebe, ozrimo se za znamenji otroka, Gospoda, ki ga čakamo. Z njim prihaja posebna svetloba, resnična luč, ki »razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9) in ki ne bo nikoli ugasnila. Naj bo Jezusovo rojstvo, rojstvo Luči, tudi rojstvo vsakega izmed nas.
Blagoslovljen božič in milosti polno leto 2020!
