Ravno to pomlad si je pod stropom domačega hleva lastovičja družina spletla novo gnezdo. Prav posebno znamenje je bilo, ko smo pod gnezdom našli drobne jajčne lupine. Tisti dan je nekdo dobil dom, nekdo je dobil svoj prostor pod nebom. Nekoga se je sprejelo, vendar ne kot gosta, temveč kot sina, kot brata, in se mu je povedalo, da je ljubljen in dragocen.
Pod to gnezdo letos ob 30-letnici samostojne Slovenije obešamo našo, slovensko zastavo. Rdeča kri teče z nje in odseva modro nebo. Sad trpljenja, sanj in vztrajnih prizadevanj je, sad drobnega in skromnega semena naših očetov, posejanega v toplo in prijazno zemljo, a je obenem tudi dar, nezaslužen dar neba. Nam, ki se nismo trudili, a smo dobili v dar belo, še nepopisano prihodnost.
Kako se rodi domovina? Kot misel, kot drobna, drobcena želja, da bi imel človek dom. Da bi imel kraj topline in miru, da bi imel kraj, kjer bi lahko pognal korenine in zrasel v svetlo, svetlo nebo. Da bi imel prostor, kjer lahko hodi in diha, se veseli in joka, kjer se lahko rodi in umre. Prostor, kjer je doma. Ne prostor, kjer ni nikomur podložen, kjer je le samemu sebi gospodar, ampak prostor, ki je kakor stol ob družinski mizi samo njegov in ki bo ostal prazen, ko ga ne bo. Nihče ga ne bo nadomestil.
Svojo domovino imamo. Svoj dom. Svoj narod. Svoje lepe pesmi. Svoj mehki jezik. In planine in vode in veter in polja. Vse to je naše bogastvo, naš zaklad. In imamo to, kar je najbolj vredno, svojo slovensko družino, ki ji pripadamo in ki ji nikoli ne bomo nehali pripadati. Vedno bomo »od nekoga«. Vedno bomo imeli svoj kraj, še mrtvi bomo Slovenci. Zaradi očeta in mame, zaradi krvi in zaradi jezika. Zaradi naše slovenske besede.
Imeti domovino je dar, dar, ki ni zaslužen in ki zato ni samoumeven. Dar, ki ga je zato treba spoštovati in varovati. A ne tako, da ga pred drugimi zapremo za obzidje, ampak tako, da ga z vsem srcem ljubimo: da mislimo, trpimo, delamo, sanjamo, se veselimo, se upiramo, vztrajamo, molimo, pojemo in se zahvaljujemo po slovensko.
