Ob odmevih na gorečo stolnico Notre-Dame v Parizu, ob tej bolečini evropskega krščanstva, smo mnogi postali pozorni na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v upanju, da se na dnu poraza, na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti. Čeprav zlat – to je vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je očiten in težak. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo ter začeli peti in moliti. To je bilo zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje, to se je svetilo med zoglenelimi tramovi.
Za nobeno zmago ne gre, gre za poraz. To si težko priznamo, saj tudi svoje poraze radi obračamo tako, da so videti kot zmage – in s tem si naredimo najslabšo mogočo uslugo. A tako je, ker nihče na mara porazov, nihče noče biti poražen. Težko je razumeti in še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, humano, Božje, se za to odloči na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele tam, kjer utihne človek, začne govoriti Bog. Kjer ni več moči in zato ne več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Dragocen kot zlat križ med zoglenelimi tramovi. Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem povedal s tresočim glasom, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči.
Še naprej vam želim blagoslovljen, milostni postni čas!
