V cerkvenem letu sta Mariji posvečena peti in deseti mesec, ko smo še posebej spodbujeni, da jo povabimo v svoje življenje.
Če nas maja vabijo šmarnice, je oktober mesec rožnega venca. Zanimivo je, da nam Marija v krajih njenih prikazovanj – od Lurda, Fatime, do Medžugorja – vedno znova ponuja za vsakdanje preprosto orodje rožni venec.
Zelo si želi, da bi mi postali sveti. Želi, da bi ji pomagali z molitvijo in majhnimi odpovedmi. Marija nas dobro pozna in je v svoji ljubezni zelo iznajdljiva.
To sem imela priložnost izkusiti letos, ko sem v Rimu srečala mlajšega uslužbenca ene izmed evropskih institucij. Močno me je nagovorila njegova zgodba, kako je doživel spreobrnjenje po Mariji. V večletnem iskanju resnice in odgovorov na življenjska vprašanja, kot tudi, ali Bog obstaja, je po naključju naletel na film o Marijinih prikazovanjih v Fatimi. To ga je tako zaznamovalo, da je začel vsak dan moliti rožni venec, ne da bi to komurkoli povedal. Več kot leto je v popolnem zaupanju, ne da bi vedel, kam ga bo to pripeljalo, molil njemu popolnoma neznano molitev.
V otroštvu je bil sicer krščen, vendar ni bil vključen v nobeno občestvo, do Cerkve je gojil »klasične« predsodke in ga ni zanimala. Zanimal se je za stare civilizacije, in jih preučeval. Vsakdanja molitev rožnega venca ga je v enem letu tako spremenila in ga ponovno vrnila v Cerkev, kjer je prejel še ostale zakramente.
Bila sem osupla nad tem, kako se lahko nekdo, ki ni nikoli molil, ki je preziral krščanstvo, po ogledu filma odločil, se naučil in ostal vsak dan zvest molitvi rožnega venca. Vendar je to Marijina pot, njen način, kako išče izgubljene otroke. Tudi v tem primeru je iznajdljivo združila staro in novo. Film in rožni venec.
Terezija Trupi