SIMBOLI
- Polaganje rok
- Maziljenje z bolniškim oljem
- Čelo, dlani
»Če je kdo med vami bolan (s podelitvijo zakramenta naj se ne čaka na konec, ker je to zakrament bolnih in ne umirajočih) (te besede razodevajo, da gre pri bolniškem maziljenju v prvi vrsti za telesno ozdravljenje), naj pokliče starešine Cerkve (delivec zakramenta je samo duhovnik – ker gre pri bolniškem maziljenju tudi za duhovno ozdravljenje (odpuščanje grehov)) in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem (konstitutivni elemente zakramenta – molitev nad bolnikom in maziljenje z bolniškim oljem na čelo). Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil (sad molitve in maziljenja predpostavlja vero); in če je (slučajno (ker bi moral vsak prej opraviti spoved)) v grehih, mu bodo odpuščeni (normalno (redna pot) mora vsak opraviti sveto spoved pred prejemom zakramenta)« (Jak 5,14-15).
POLAGANJE ROK
Polaganje rok spada med najstarejše bogoslužne kretnje in je znamenje podelitve Svetega Duha, to je posvečenja, ter znamenje odrešenja. Duhovnik po zgledu Kristusa, ki je s polaganjem rok ozdravljal bolnike, nad bolnika kliče blagoslov, telesno in duševno zdravje ter moč za prenašanje trpljenja, ki jih kot milostne darove podeljuje Sveti Duh.
MAZILJENJE Z BOLNIŠKIM OLJEM
Olje simbolizira telesno, duševno in duhovno moč. Bolniško olje krepi bolnike v njihovi bolezni. Bolnikom namreč posreduje zdravilo zoper bolezni duše in telesa, da bi mogli vztrajno in vdano prenašati bolečine, jih premagati in doseči odpuščanje
ČELO, DLANI
Pri bolniškem maziljenju se bolnika mazili z bolniškim oljem na čelu in dlaneh. (Ne vem pa zakaj ravno tam!?)
VSEBINA
Zakrament bolniškega maziljenja zaradi prakse preteklih stoletij ovija mračen vonj po smrti, zaradi česar se ga nekateri bojijo in ga odlagajo na zadnje trenutke življenja, kar pa ni v redu. Zaradi te prakse se ga še najbolj bojijo starejši in onemogli, saj mislijo, da smo se tem dejanjem njemu odpovedali in ga namenili smrti. Sveta popotnica je nekaj zelo lepega: to označuje zadnje obhajilo v življenju – S Kristusom iz minljivega v večno. Prav je, da si jo želimo prejeti.
Katekizem katoliške Cerkve nas o tem poučuje:
1499 “S svetim bolniškim maziljenjem in z molitvijo duhovnikov vsa Cerkev bolnike priporoča trpečemu in poveličanemu Gospodu, naj jim polajša in jih reši; celo spodbuja jih, naj prispevajo svoj delež k blagru božjega ljudstva tako, da se svobodno zedinjajo s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo” (C 11).
Kaj je to bolezen?
Bolezen je dejstvo, ki ga kljub vsemu napredku ne moremo obiti. Bolezen je dogodek v človekovem življenju, ki predstavlja veliko preizkušnjo.
1511 Cerkev veruje in izpoveduje, da obstaja med sedmimi zakramenti en zakrament, ki je posebej namenjen za krepčanje tistih, ki jih preizkuša bolezen: bolniško maziljenje:
Recesija ne pomeni samo nazadovanja, pomeni nasilno ustavitev na določeni točki, ki je zaradi zunanjih vplivov ne moremo preseči. Bolezen je tako preizkušnja in priložnost, da poglobimo svojo vero in ljubezen do Boga, da presežemo točko v svojem življenju, na kateri smo se bolj ali manj nasilno ustavili.
1501 Bolezen nas privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup in v upor zoper Boga. More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da razlikuje v svojem življenju to, kar ni bistveno, da se obrne k temu, kar je bistveno. Zelo pogosto sproži bolezen iskanje Boga, vrnitev k njemu.
Zato Cerkev po izročilu Gospoda Jezusa Kristusa, nadaljuje njegovo odrešenjsko delo tu na zemlji, med katero spada tudi ozdravljenje. Na mnogih mestih v Svetem pismu je izpričano Jezusovo veliko usmiljenje do bolnikov. Jezus nima samo oblasti ozdravljati, marveč tudi odpuščati grehe (prim. Mr 2,5-12): prišel je, da ozdravi celotnega človeka, dušo in telo; Kristus je zdravnik, ki ga bolni potrebujejo (prim. Mr 2,17).
Kdo lahko prejme bolniško maziljenje?
Bolni niso samo starejši. Zboli lahko vsak človek, mlad ali star. Različne pa so tudi bolezni same. Nekatere so blage in minejo kakor so tudi prišle. So pa bolezni, ki človeka za dalj časa priklenejo na posteljo, in te potrebujejo posebno pozornost. Kdo je torej upravičen do zakramenta bolniškega maziljenja?
1514 Bolniško maziljenje ni zakrament samo za tiste, ki so v skrajni smrtni nevarnosti. Primeren čas za prejem nastopi nedvomno takrat, ko vernik zaradi bolezni ali starosti začenja biti v smrtni nevarnosti.
Bolniško maziljenje ni čarovništvo
Nikakor pa ne smemo zakramenta bolniškega maziljenja enačiti z nekakšno magijo ali nekimi New Age obredi, ki bodo zgolj zaradi dogajanja samega pripomogli, da bo bolnik »vstal in nesel svojo posteljo«. Zakrament bolniškega maziljenja zahteva najprej vero:
1504 Pogosto Jezus od bolnikov zahteva vero (prim. Mr 5,34.36; 9,23). Uporablja znamenja, da jih ozdravi: slino in polaganje rok (prim Mr 7,32-36), blato in umitje (prim. Jn 9,6sl.). Bolniki se ga skušajo dotakniti (prim. Mr 1,41; 3,10; 6,56), “kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala” (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej “dotika”, da bi nas ozdravil.
Ne ozdravlja zakrament sam po sebi. Tudi ne ozdravlja duhovnik, ki podeljuje zakrament. Ozdravlja namreč Jezus Kristus, v moči vere prejemnika zakramenta. Duhovnikova vloga je omejena zgolj na posrednika Božje milosti. Ozdravljenja si ne smemo predstavljati po svoje, temveč je premik iz recesije v novo življenje; je zmožnost sprejeti božjo voljo; zedinjenje bolnika s Kristusovim trpljenjem v njegov blagor in v blagor vse Cerkve; tolažba, mir in srčnost za krščansko prenašanje tegob bolezni ali starosti; odpuščanje grehov, če tega bolnik ni mogel prejeti v zakramentu pokore; vrnitev zdravja, če je to ugodno za duhovno zdravje; priprava na prehod k večnemu življenju.