Koseške umetnine

Vitraži

Največja znamenitost cerkve Marije Božje Matere so vitraži, delo akademskega slikarja Staneta Kregarja (1905–1973).

Odšel je gledat večne barve. Kako nenadoma, kako ves razgiban in dejaven. Ves v novi tematiki in barvah cerkvenih oken. Zdaj mu bo svetilo gotsko okno neba v katedrali onstranstva.
Zakaj mu nisi dal, da bi naslikal slutnjo Tvoje slave še na stotih krajih, na stotih oknih, ki so čakala njegovo mojstrsko roko.
Zakaj, Gospod?
Gospod, prehitro si poslal svojega neusmiljenega angela, prenaglil si se! Z enim samim gibom
je razbil stotero odsevov Tvojega neba. Amen.

Jože Udovič

Svojevrstno sintezo Kregarjevih prizadevanj v tehniki vitraja predstavlja njegovo poslednje delo, celotna oltarna stena v novi, Mariji posvečeni cerkvi v Kosezah v Ljubljani.

Pri tem projektu so se slikarjeve zamisli srečno strnile s prizadevanji naročnika, župnika Jožeta Bertonclja, in arhitekta Toneta Bitenca. Vsebinsko je cerkev zasnovana kot Noetova barka (tudi sicer pri cerkveni arhitekturi že tradicionalno govorimo o ladjah), kar je idealen okvir za vitraj kot poglavitni nosilec prostorskega vzdušja.

Vitraj, v literaturi pogosto poetično opisan kot mavrična okna, v koseški cerkvi resnično žari v mavričnih barvah – v jutranji svetlobi prevladuje hladna modra, opoldan vse preplavi zlata luč, proti večeru zaplameni rdeča. Mavrica je Noetu in z njim tudi nam obljuba božje čuječnosti, s tem pa večni simbol upanja. A to še ni vse.

Tudi statično je cerkev, ki zaradi narave terena ne more imeti temeljev in dobesedno plava na vodi, obešena na mavrico, na konstrukcijski lok iz železobetona namreč. V nasprotju s srednjeveško tradicijo pa vitraj v Kosezah ne predstavlja le mističnega vzdušja, ampak s svojo postavitvijo in ikonografijo prevzema tudi vlogo svojevrstne oltarne podobe. V celoti gledano je na njem zajeta zgodovina stvarjenja in odrešenja, zgoščena v nekaj ikonografskih poudarkov. Stena se deli – kot da bi kljun ladje rezal v stekleno morje – na levo stran, Marijino, in desno, kjer prevladuje podoba Kristusa.

Vitraj je podoben zaslonu, na katerega pada projekcija kozmičnih daljav. Božja roka veleva stvarjenje sveta, ločuje svetlobo od teme, nebesna telesa začenjajo svojo pot. Žena, ki stoji na mesecu, obdana s soncem, drži Dete ter lebdi med tostranstvom in večnostjo. Ob žgalni daritvi je upodobljeno Jagnje, ob njem pa Janez Krstnik z besedami: Glejte, Jagnje božje. Kristus izvira iz Jesejeve korenine, njegovo telo je križ, čeprav križa ni več. Udje in stran so prebodeni, a telo že žari v slavi, že razpira roke kot Odrešenik sveta. Okrog Vstalega je morje luči, njega samega pa (ikonografska rešitev, ki je značilno Kregarjeva in se, kot sem že omenila, pojavlja še v več drugih cerkvah) obdaja svetal krog, znak najvišje popolnosti. Zlata svetloba, ki prihaja od Kristusa, se širi skozi prostor in odzvanja v modrini, med obe osnovni barvi so razporejena polja rdečega stekla, tako da vitraj, če ga pogledamo od daleč ali nekoliko pripremo oči, deluje kot mavrično igra svetlobe in barve.

Marijino okno je bilo v steno vgrajeno še za časa Kregarjevega življenja. Kristusovo je nastalo tedaj, ko je Kregar – po besedah takratnega župnika Bertonclja, ki mu je bolnemu nosil obhajilo na dom – že imel predsmrtna videnja onstranskih barv. Nam pa je slikar, človek oblik in barv, s svojimi vitraji pustil bogato oporoko. Prav oltarna stena v Kosezah je dokaz, da je ta naš umetnik v svojem nenehnem potovanju med tradicijo in moderno globoko doumel bistvo vitraja. Luč, ki prežarja njegova okna, govori skozi Kristusove rane in Njegovo slavo ter nas po Njem vodi k Luči, ki je Dobrota, Resnica in Lepota sama.

Veselka Šorli Puc: Kregarjevi vitraji med tradicijo in avantgardo