Tako se človek izkusi kot prah: bilka na polju, kakor nam pravi Sveto pismo, prazen dih, človek bolečine in greha, človek razvejane nemoči, človek, ki vedno znova zaide v slepo ulico, človek, ki muči sebe in druge, pri katerem ne veš, ali izvira krivda iz bolečine ali bolečina iz krivde, človek, ki mu vedno znova grozi obup in katerega ves optimizem je samo tolažba za njegov neutolažljivi strah. Človek je prah.
V pristnem krščanskem življenju doživi misel »človek je prah« pravo ponotranjenje. Za verujočega in ljubečega človeka je misel »prah si« spremenjena v rodovitno obsodbo. Dobila je skrivnostni in neznanski pomen. Nekdanjega smisla pa s tem ni izgubila; pretrpeti in izkusiti ga je treba v solzah, v spoznanju ničnosti in smrti, v pokori in umiranju, v strahu in stiski, v grenkobi notranje in bivanjske minljivosti.
Toda prav to, prav ta bivanjski smisel človeka-prahu, je dobilo novo globino. Zaupljiva nagnjenost navzdol, sestop s Kristusom v prah zemlje – je postalo dviganje navzgor, vzpon čez vsa nebesa.
Zveličanje v krščanstvu se ne zgodi z mesom in prahom, pa tudi ne brez mesa in prahu – ampak skozi meso in prah. To je lahko reči. Težko pa je prenesti. Vendar moramo to vsi pretrpeti. V dolgočasju vsakdana, v razočaranjih, ki jih doživljamo v vsem – na sebi, v bližnjem, v Cerkvi, v strahovih časa, v nesmislu našega dela, v krutosti svetovne zgodovine. Vedno znova bomo ponižani jokaje obležali v prahu svoje nemoči, vedno znova bomo spoznavali, da smo le prah; to ne bodo ostale le besede pepelničnega obreda, to bomo spoznavali v življenju in po življenju samem.
