Kdor želi duhovno napredovati, si ne sme domišljati, da bo prišel do »mističnih spoznanj« z lastnim naprezanjem, temveč se mora naučiti poslušati Svetega Duha in mu dovoliti, da deluje v nas.
Vztrajati v tišini in poslušati ni isto kot molčati. Molk in notranja tišina sta dva popolnoma različna pojma. Tišina je popolna navzočnost v sedanjosti. Naj vam bodo poletni dnevi priložnost za umiritev, čas za tišino, zbranost, molitev, predvsem pa za Božjo besedo, ki so kot sito s katerim ločujemo duhovno od neduhovnega. Gre za podoben pristop kot pri kupovanju sadja, ko z dotikom preverimo, ali je že zrelo ali ne.
Da bi lahko duhovno napredovali, moramo najprej prenehati misliti, da je vse v naprej določeno in prenehati kriviti Boga za rane, ki jih nosimo v sebi. Spoznati moramo, da nam želi Bog po našem življenju nekaj povedati. V molitvi prepoznajmo ljubečo Kristusovo bližino. To bo spremenilo vse, saj Kristusovo življenje navadno poznamo le »informativno« – z njim smo dobro seznanjeni, ne želimo pa ga postati deležni in zaživeti v lastni koži. Dokler ne bomo tega zaživeli, bomo z Jezusom še naprej povezani le na razumski ravni, se naše življenje ne bo spremenilo. Ko ne boste več »čutili tal pod nogami«, je znamenje, da ste na pravi poti. Da se boste lahko odpravili na pot in kam prišli, morate zapustiti vse zgolj naučeno in varnost svojega domačega okolja.
