Vse to vrveče pomladno dogajanje sproži Jezus s svojim prihodom. Saj smo vsi vedeli, da tako ne gre več naprej, da si bomo zapravili življenje, bodisi tako, da bomo uničili planet, bodisi tako, da bomo od naglice pregoreli. A smo vseeno hodili v isto smer, zaslepljeni od zlata, ki nam je žarelo pod prsti, in udobja, ki nam ga je prinašalo. Med Božjim klicem s križa, ki smo ga, upam, končno slišali in razumeli. Za veliko ceno sicer, toda morda nam bo toliko žrtev in neizbrisnih posledic vendarle dalo misliti, kam je peljala pot našega včeraj. In da nas je na njej nekdo iz ljubezni prestregel … In da smo tisti, ki smo preživeli, preživeli z razlogom … Bog nam ne da miru, a vedno in samo tedaj, ko smo v nekem grobu zavezani s povoji smrti. Kadar kliče, s kakršnimkoli glasom že, je prišel čas za pomlad. In pomlad, vstajenje, pomeni iti ven, zapustiti staro, v katerem si bil navajen živeti kljub bolečini, ki jo prinaša odpoved ustaljenosti, in udobju, in začeti nekaj novega. Drugačnega. Korenito drugačnega.
Drugačnega tudi s šmarnicam?
Moj oče jih je našel, četudi jih ni bilo … tiste nežno bele rože, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, takoj ko so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Dandanes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, saj je vsega preveč, maja se vse končuje, koncertira se, tekmuje, dobiva diplome in priznanja pa »popravce«. Tistih sprehodov v dišečem mraku do cerkve in nazaj proti domu na večerjo, ko visi v zraku vonj po pomladi, vrtnicah, šmarnicah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj, priznanj in aplavzov na koncertih ob koncu glasbene šole; res je, to so napori in ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti šmarnice, naj pač oddehtijo v skritem kotičku, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … ampak iz česa pa je potem to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?