Na adventnem vencu so gorele že štiri sveče in ljudem naznanjale, da se bliža božič. V napol mračni cerkvi je vladala popolna tišina, zato si lahko slišal pogovor med svečami.
Prav je rekla. »Ime mi je MIR, a ne morem ostati prižgana v današnjem svetu, kjer sta sovraštvo in nasilje tako pogosta. Nihče več ne skrbi za moj plamen … Kmalu bom ugasnila.« Njen plamen je začel pojemati in kmalu je res ugasnila.
Druga sveča se je oglasila: »Moje ime je VERA, a moja svetloba ne razsvetljuje več. Mraz brezbožnosti in tema dvoma sta me zdrobila. Nima smisla, da bi še svetila.«
Komaj je to izgovorila, je zavel strupeno mrzel veter ter jo ugasil.
Tretja sveča žalostno spregovorila: »Moje ime je LJUBEZEN. Nimam več moči, da bi ohranjala svoj plamen. Ljudje me dušijo s svojo brezčutnostjo in me nič več ne cenijo.« In pri priči je ugasnila.
Tedaj pa je v cerkev stopil otrok. Zagledal je ugasle sveče: »Zakaj ne gorite? Do kraja bi morale dogoreti!« je zaklical.
Otroku so se orosile oči, takrat se je zaslišal glas četrte sveče: »Ne bodi žalosten. Dokler gori moj plamen, lahko znova prižgemo druge sveče, kajti moje ime je UPANJE.«
Otrok se je pomiril. S četrto svečo je prižgal druge tri. V mraku cerkve so na adventnem vencu spet zaplapolali plameni vseh štirih sveč.
