Adventno upanje je v izkušanju resničnosti človeške krhkosti in v prepričanju, da Bog, četudi krhek po svojem videzu, prihaja, da nas ozdravi. To krščansko upanje je veliko več kot navadna želja. Je krepost, s pomočjo katere usmerjamo svoja življenja k nebesom: krepost, ki v nas utrjuje upanje, da nebesa obstajajo, in nam daje prepričanje, da bomo nekoč živeli z Bogom. Upanje nas spominja, da ta zemlja ni raj, krepi nas in podpira, ko potujemo proti obljubljeni deželi, po kateri hrepenimo. Upanje nam omogoča, da vidimo, da je to, kar bi človeška čustva opisala kot katastrofo, le trenutek, v katerem nas Bog drži v svojih rokah, in ga preoblikuje v našo korist, medtem ko nas obenem skrivnostno oblikuje v dobro. In morda mora tako biti. Kajti decembrska tema mi daje znamenje, da se soočim s svojo obupno potrebo po Odrešeniku. Skupaj s potrebo po Božji infuziji upanja. »Dotakni se naših oči, Gospod, in pomagaj nam bežno ugledati resničnost z zornega kota nebes, skozi oči adventnega upanja. Ozdravi vse naše decembre in nas znova napolni z veseljem nad tvojim rojstvom.«