Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši in finančni brezskrbnosti, kdo bi se spomnil še na slavo in dolgo življenje ter na še kaj podobno »pocukranega«.
Resničnost je seveda nekaj povsem drugega. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufanjem in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa nad svojimi zmožnostmi kratko malo obupajo in se potopijo v rutinsko življenje, v katerem ne razmišljajo več. Kajti razmišljanje o tem, da ti toliko stvari manjka, tako zelo boli, te naredi depresivnega, slabe volje, zagrenjenega, ker si navadno ničè sredi uspešnega sveta. Nogomet ali nadaljevanke za uro ali dve pomagajo, da je življenje lepše in lažje.
Vmes, med reklamami, pride naproti Jezus. In dela nekaj neverjetnega. Govori čudne stvari, blagor lačnim, blagor žalostnim, blagor preganjanim in podobno. Pa ne zafrkava. S svojimi besedami želi našemu idealu, željam in sanjam postaviti neki drug ideal: našo realnost, našo trdo, težko, zahtevno resničnost. Jezus želi povedati, da ta realnost ni slaba, ker se nujno ne sklada s splošno predstavo o »srečnem in zadovoljnem življenju«. Ni nujno, da biti bogat pomeni tudi biti srečen, pa tudi sitost, smeh in zdravje niso nujno boljši od lakote, joka in bolezni. Jezus seveda ne govori, da je slabo biti bogat, zdrav in sit, ampak da je laže priti skozi življenje kot revež, kot lačen ali žalosten človek, drugače povedano, kot nekdo, ki nekoga potrebuje. Ker s tem dobi ne samo tisto, kar mu manjka, ampak tudi tisto, za kar ni prosil, čeprav to potrebuje še bolj od tega, kar mu manjka. In to je človek v odnosu. Kajti kdor ima odnos, ima tudi vse, kar potrebuje za življenje.
