Posnetek iz leta 1925, ko po sedanji Šišenski cesti od križišča z Vodnikovo cesto peljejo nove zvonove. V ozadju je hiša v sedanji ulici Majde Šilc. (Fotografija iz arhiva Francija Seiferta.)
Zgodovina koseškega pritrkavanja
Zanimanje za pritrkavanje je bilo precejšnje že pred prvo svetovno vojno. Po letu 1930 so v Kosezah pritrkavali Franc Ahlin (Mežnarjev Francl), po poklicu žandar, Ivan Urbančič (Fučov Ivan), strojevodja JDŽ, in Matevž Šuštar, premikač JDŽ. Kmalu so se jim pridružili mladi: Jože Unk, Lojze Novak (Špančev Lojze), Anton Babnik (Smodinov Tone), Edo Tepina, Tone Krvina, Franc Mrzlikar (Kocmanov) in pozneje Franc Štrukelj (Sitarjev Franci). Po drugi svetovni vojni so kljub »svinčenim časom« iz bronastih zvonov izvabljali praznične melodije Urbanč, Šuštar in Štrukelj. Zadnji je v zvoniku cerkve v Kosezah pritrkaval več kot petdeset let. Naslednjo generacijo pritrkovalcev predstavljata Jože Duh (Gabrov Jože) in Jakob Novak (Špančev Jaka); prvi je pritrkaval samo v fantovskih letih, drugi pa je za pritrkavanje navdušil tudi svojega sina Primoža in nečaka Vida Novaka. Do ustanovitve župnije v Podutiku je z velikim posluhom za pritrkavanje pomagal Marjan Rozman iz Podutika. V zadnjem obdobju se je pritrkovalcem pridružil župljan Pavel Praček, sicer po rodu iz Šturij v Vipavski dolini.
Zvonovi in zvonik
Leta 1668 je v zapisu o vizitaciji šentviških podružnic omenjeno, da ima cerkev v Kosezah dva zvonova. Leta 1749 je tedanji šentviški kaplan Jernej Zupanc, ki je sestavljal zaradi vlage skoraj uničeno farno matrikolo, zapisal, da ima cerkev tri zvonove: velikega iz leta 1737, srednjega iz leta 1706 in manjšega iz leta 1744. Ti so zvonili v cerkvenem stolpu, sezidanem leta 1708. Zvonik je bil po takratnih zapisih že leta 1862 dvignjen za okoli dva metra in je zdaj visok 23 metrov. Od treh starih zvonov, omenjenih že leta 1749, je prvo svetovno vojno preživel le veliki zvon iz leta 1737, delo Jožefa Samasse iz Ljubljane. Srednji zvon iz leta 1706, delo Gašpeja Francha, ter manjši iz leta 1744, delo Jožefa Reissa v Samassovih delavnicah, sta bila prelita v topove. Šele leta 1925 je dobila cerkev nova zvonova, ki sta bila montirana kot veliki in mali, stari zvon iz leta 1737 pa je postal srednji zvon. Leta 1968 je bil zaradi razpoke mali zvon zamenjan z novim, ulitim v livarni na Galjevici.