Vsak dan bomo imeli v tem lepem mesecu maju tudi prebiranje ŠMARNIC.
Brali bomo o življenju Bernardke iz Lurda in Marijinih prikazovanj.

Litanije in blagoslov bomo imeli že pred sveto mašo, tako, da ne bomo predolgi:-)

OTROCI BODO DOBILI VSAK DAN NALEPKO, da bodo lahko na predlogi sestavljali Marijino sliko. VAS PROSIM, ČE SE POTRUDITE  in otrokom pomagate doživeti šmarnične večere.

Vas priporočim Mariji v Lurdu, kamor odhajamo na romanje prihodnji četrtek.

16. aprila praznujemo god sv. Bernardke Lurške.

Sv. Bernardka se je 7. januarja 1844 rodila zglednima krščanskima staršema, očetu Francu Soubirousu in materi Luizi Casterot, v skromni družini v mlinu Moulin de Boly v Lurdu v Franciji. 9. januarja 1844 je bila v farni cerkvi krščena na ime Marija Bernarda. Po nekaj mesecih so jo dali v rejo neki gospe Mariji v Bartres blizu Lurda, mati je namreč pričakovala že naslednjega otroka, in po šestnajstih mesecih so jo sprejeli nazaj. V šestem letu je zbolela za astmo in jetiko, od katerih ni več ozdravela. Pri desetih letih jo je botra vzela k sebi in tako pomagala obubožani družini, ki so jo izgnali iz mlina in mlin prodali. Družina se je leta 1856 preselila v celico opuščenega zapora, Bernardka pa je šla zopet v Bartres in se je v Lurd vrnila šele na začetku leta 1858, da se je pri sestrah v zavetišču pripravila na prvo sveto obhajilo.

11. februarja 1858 se je štirinajstletni Bernardki v Massabiellski votlini prvič prikazala lepa Gospa – Božja Mati Marija. 14. februarja 1858 je šla k votlini skupaj s prijateljicami, a je lepo Gospo videla le ona. K votlini je šla ponovno 18. februarja 1858 in Gospa jo je povabila, naj prihaja k votlini petnajst dni ter ji obljubila, da jo bo osrečila na drugem – ne na tem – svetu. Bernardka je nato prihajala k votlini od 19. do 21., od 23. do 25. ter 27. in 28. februarja, od 1. do 4. marca, nato pa še 25. marca, 7. aprila in 16. julija 1858. K votlini jo je vsakokrat gnala notranja moč. Ob votlini je Bernardka pokleknila, pričela moliti rožni venec, nato pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala. Opazovalcev je bilo vsakokrat več, a Gospo je videla le Bernardka. Gospa jo je ob prikazovanjih učila moliti (še posebej za grešnike), ji razodela tri skrivnosti (namenjene so bile samo Bernardki in jih nikoli ni razodela), naročila ji je, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije ter se umije v njem (tako je začel izvirati studenec), potem naj jé travo, ki raste okrog votline, naj gre k duhovnikom ter jim naroči, naj v Massabiellu sezidajo kapelo in naj poljubi zemljo za grešnike, k čemur je potem Bernardka povabila tudi ostale zbrane ljudi ob votlini. 4. marca 1858 je Bernardka po zamaknjenju izjavila: »

Ko je odšla, se mi je nasmehnila. Toda ni se poslovila.

« Na prigovarjanje župnika je Bernardka 25. marca 1858 Gospo vprašala, kdo je; in ona ji je na četrto vprašanje v vsej lepoti in z gesto rok odgovorila: »

Jaz sem Brezmadežno spočetje.

« Ob zadnjem prikazovanju 16. julija 1858 je bila pot k votlini na ukaz župana zaprta, zato je Bernardka Marijo gledala z druge strani reke. Marija je prišla po slovo. Po prikazovanju je Bernardka izjavila: »Nikdar je nisem videla tako lepe.«

Cerkvene in posvetne oblasti ter različne komisije so Bernardko zasliševale in jo preizkušale, a ona je vselej odgovarjala enako in v miru. 3. junija 1858 je Bernardka v kapeli zavetišča sester iz Neversa prejela prvo sveto obhajilo in bila v zavetišče 16. julija 1860 tudi sprejeta z namenom, da bi imela mir pred radovednimi obiskovalci. 18. januarja 1862 je komisija sporočila: »

Prepričani smo, da je prikazovanje nadnaravno in da je Gospa, ki jo je videla Bernardka, presveta Devica Marija.

« Cerkev je kmalu odkupila posesti okrog votline in pričela z urejanjem poti, gradnjo cerkva ter spremljajočih objektov. Romarjev je bilo vse več in po Marijini priprošnji je tod Bog delil obilne milosti duševnih in telesnih ozdravljenj. Tako so zgradili tudi posebne prostore za bolnike in zdravniške preiskave ter za kopeli Lurškega studenca.

Bernardka je kasneje postala redovnica in se je s težkim srcem poslovila od jame prikazovanj – od njenih nebes, kot je rekla. Potem, ko je sestram razložila prikazovanja v lurški votlini, so ji zapovedali, da Lurda ne sme nikdar več omenjati. Zaradi bolezni Bernardka samostanski družini ni mogla veliko pomagati, zato pa je več molila in vdano prenašala trpljenje. 16. aprila 1879 je umrla med molitvijo rožnega venca, stara komaj 35 let. Pred smrtjo je izjavila: »

Videla sem jo … Kako lepa je bila … Hitim, da jo spet vidim.

« Pokopana je v cerkvi sester v Neversu. Papež Pij XI. (1922–1939) jo je 8. decembra 1933 razglasil za svetnico.