Cerkev osem dni po prazniku svetega Rešnjega Telesa in Rešnje Krvi obhaja slovesni praznik Srce Jezusovo, deveti dan pa Srce Marijino. 

Srce Jezusovo

Cerkev danes praznuje Srce Jezusovo, praznik Božje ljubezni. Nismo mi tisti, ki smo ljubili Boga, ampak nas je On prvi ljubil. To resnico so preroki izražali s simbolom mandljevega drevesa, ki spomladi prvo cveti. In takšen je Bog, vedno je prvi. Prvi nas čaka, prvi nas ljubi, prvi nam pomaga.

A Božje ljubezni ni lahko razumeti. Apostol Pavel govori o nedoumljivem Kristusovem bogastvu, o skriti skrivnosti. Je ljubezen, ki je ni mogoče razumeti. Kristusova ljubezen, ki presega vsako znanje. Presega vse. Tako velika je Božja ljubezen. Nek pesnik je rekel, da je kakor morje brez obale in brez dna, kot morje brez meja. To je ljubezen, ki jo moramo razumeti, ljubezen, ki jo prejemamo.

Gospod nam je skozi zgodovino zveličanja razodel svojo ljubezen, bil je velik pedagog. Bog svoje ljubezni ni razodel z močjo, ampak – kot pravi – učil sem jih hoditi, držal sem jih za roko, skrbel sem zanje. Za roko, blizu, kakor oče. Kako Bog izraža ljubezen? Z velikimi stvarmi? Ne. Pomanjša se, pomanjša se, pomanjša se s temi dejanji nežnosti, dobrote. Postane majhen. Približa se. In s to bližino, s to pomanjšanostjo, nam daje razumeti veličino ljubezni. Veliko se lahko razume preko majhnega.

In na zadnje, Bog pošlje svojega Sina, pošlje ga »v mesu«. Sin poniža samega sebe vse do smrti. To je skrivnost Božje ljubezni: največja veličina, izražena v najmanjši majhnosti.

Na ta način lahko razumemo tudi krščansko pot: Ko nas Jezus želi naučiti, kakšna mora biti kristjanova drža, nam pravi malo stvari. Pokaže nam tisti slaven protokol, po katerem bomo vsi mi sojeni (glej Mt 25). In kaj pravi? Ne pravi: »Mislim, da je Bog takšen. Razumel sem Božjo ljubezen«. Pravi: »Jaz sem v malem naredil Božjo ljubezen. Dal sem jesti lačnemu, dal sem piti žejnemu, obiskal sem bolnega, jetnika«. Dela usmiljenja so ravno pot ljubezni, ki nas jo Jezus ves čas uči s to veliko Božjo ljubeznijo. Niso potrebni pomembni govori o ljubezni, ampak moški in ženske, ki znajo opravljati te male stvari za Jezusa, za Očeta. Dela usmiljenja pomenijo nadaljevanje te ljubezni, ki se pomanjša, prihaja k nam in mi jo nosimo naprej.

Srce Marijino

Svoj izvor ima v Svetem pismu, še posebno v Lukovem evangeliju. Prav evangelista Luka nekateri imenujejo kar evangelist Marijinega Srca. Ta praznik nam kaže tudi temeljno povezanost med Marijo in Jezusom, njenim sinom.

Praznik Srca Marijinega je premakljiv praznik in ga praznujemo en dan po prazniku Srca Jezusovega oziroma na tretjo soboto po binkoštih.

Temelje za češčenje Marijinega Srca najdemo v Svetem pismu. Tako nam že začetek Lukovega evangelija govori o tem, kako so ob Jezusovem rojstvu pastirji prihiteli na kraj njegovega rojstva in tam našli Marijo, Jožefa in dete Jezusa. Pripovedovali so, kar jim je bilo o tem detetu rečeno. Evangelist Luka pa je potem pripisal značilen stavek: “Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu.”

Podobne besede so zapisane, ko se je deček Jezus izgubil v templju, tudi tam beremo, da je Marija “vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu”.

Ko nam evangelist Luka tako osebno predstavi Marijo, nas opozarja na njeno skrito življenje in misli njenega srca, ki so bile vse posvečene njenemu sinu Jezusu Kristusu.

Sv. Janez Eudes, ki mu dajejo naziv “oče češčenja Jezusovega in Marijinega Srca”, je Luka imenoval kar evangelist Marijinega Srca. Marijino Srce je pri Luku opisano kot središče njenega duševnega in duhovnega življenja.

Janez Eudes je bil tudi pobudnik uradnega praznovanja Srca Marijinega. To je potekalo že v 17. stoletju. Leta 1996 pa je sveti papež Janez Pavel II. povzdignil ta praznik v zapovedan praznik. Pobožnost češčenja Srca Marijinega se je še posebej razširila po Marijinem prikazovanju v Fatimi na Portugalskem.

Če je Marija hranila v svojem srcu vse, kar se je nanašalo na Jezusovo otroštvo, je razumljivo, da je v svoje srce najprej sprejela spomine, vtise in Jezusova dejanja. Marijino srce je izvir njene vere, globoke ponižnosti in ljubezni, ki se je pokazala v različnih okoliščinah, o čemer nam pričajo tudi nekatera druga mesta v Svetem pismu.

Mnogi razlagalci navezujejo na Marijino srce napoved starčka Simeona, ki je Mariji dejal: “Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.” Res je tukaj govora o duši, vendar se ne oddaljimo od resničnega pomena, če mislimo na Marijino Srce, pravijo razlagalci.

Globoka ljubezen Marijinega Srca se kaže tudi v njenem govorjenju, o katerem Sveto pismo poroča sedemkrat. Dvakrat spregovori Marija z angelom, dvakrat z Elizabeto, dvakrat z Jezusom in enkrat s strežniki v Kani Galilejski. Zadnje Marijine besede, kolikor Sveto pismo seveda o njih poroča, pa so kakor dediščina Marijinega Srca vsem nam: “Karkoli vam poreče, storite!”

Čeprav nimamo zapisanih nobenih besed, ki bi jih Marija izrekla pod križem, pa je v svojem srcu gotovo izrekla enake besede kot ob učlovečenju – takrat, ko ji je angel dejal, da bo postala Jezusova mati. Njen “Zgodi se!” in zaupanje Bogu ostajata ista tudi v času trpljenja.

Praznik Srca Jezusovega in praznik Marijinega brezmadežnega Srca kažeta na temeljno povezanost med Marijo kot materjo in Jezusom kot njenim sinom. Marija je ravno zaradi svojega čistega srca smela biti mati Božjemu Sinu. Marijino Srce je simbol njenih lastnosti, zlasti njene ljubezni do Boga in do ljudi. Bližina obeh praznikov je že sama po sebi znamenje tesne povezanosti med Marijo in Jezusom, pa tudi povezanosti z vsakim izmed nas.

(Vir besedila: https://portal.pridi.com)