Čeprav je letošnje poletje pravo razkošje, vsaj kar zadeva sončne dni, je kar težko sprejeti, da bo tudi to kmalu minilo.
Spominjam se, kako sem sedel v Kranjski Gori, z nogami, stegnjenimi na drugem stolu. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim julijskim planinskim soncem sušil potne kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par občutij prijetnega. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati vsaj dvanajst polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal božanje Boga na svoji koži. Da bom že naslednji dan spet sredi vrveža končevanja gradnje, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogosto ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da tisti trenutek ne bi minil …
In mislil sem si, da je kruto takole živeti v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem pustil, da trenutek traja, čeprav sem v rokah držal revijo s križankami, ki so čakale na popolnitev belih polj. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega ter začel pospravljati in se pripravljati na pot nazaj v Koseze.
Zdajle sedim za računalnikom in pišem uvodnik. Zunaj je jutranje sonce. Lahko bi bil v hribih, če me popoldne ne bi čakal pogreb. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto z dobro knjigo v rokah ulegel na travo in pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki bi jih lahko obžaloval! Ne, ne bom, to ni dobro! To ni v moji naravi. A od zgoraj že diši juha, ki se pravkar kuha. Pred župniščem odmeva vrišč sprehajajočih se otrok. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim domislicam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Kranjski gori …
Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega v višavah gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejejo dobra volja gradbenih mojstrov, otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
župnik Igor
