Verjetno ga ni med nami, ki mu pandemija novega koronavirusa v dobrega pol leta ne bi spremenila vsakdanjega življenja. Nevidni virus je mnogim po vsem svetu vzel zdravje, celo življenje, številnim preprečil brezskrbne počitnice ali kako drugače posegel v družinsko življenje, tako rekoč vse pa prikrajšal za občutek sproščenosti v različnih družbenih okoljih – in s tem postal še kako otipljiv. Slepili bi se, če bi rekli, da se v tem času ni v marsičem spremenilo tudi življenje krščanske skupnosti. Naši škofje so se z vso odgovornostjo pravočasno odzvali na nepredvidene razmere in sprejeli jasne ukrepe, od začasne prekinitve sodelovanja vernikov pri obhajanju evharistije do teh, ki veljajo zdaj in bi zanje težko rekli, da so pretirani ali preveč omejujoči. A zakaj je treba poudariti, da nam okoliščine že nekaj mesecev dopuščajo, da se vrnemo k normalnosti krščanskega življenja, katerega središče je obhajanje bogoslužja in vrh evharistija?

Poudarek je čisto preprost. Težko je reči, zakaj še zdaj, ko so vrata cerkva na široko odprta in smo v Gospodovo hišo povabljeni še bolj kot kdaj prej, marsikdo spremlja bogoslužje po televiziji ali katerem od spletnih kanalov, raje v udobju naslanjača in ob spremljavi vsakdanjih opravkov kot v cerkveni klopi in zbrani zbornosti. Resnične razloge pozna samo Gospod, ki vidi v naša srca in sliši naše misli. Mi lahko rečemo samo eno: naj nam sodobni svet ponudi še toliko pripomočkov in bližnjic, je osebno sodelovanje pri bogoslužju, navzočnost pri evharistiji nenadomestljiva. Ne, Bog človeštva ni zapustil, temveč ga je samo postavil na novo preizkušnjo – in iz preteklosti vemo, da se v najtežjih preizkušnjah rojevajo najbolj nepričakovani sadovi milosti. S tem zavedanjem povabite vse, ki so se zatekli za zaprta vrata svojih domovanj ali se razkropili kdo ve kam, kajti v Gospodovi hiši ni nič drugače kot prej. In iz nje odhajamo okrepčani, v skupnosti okrepljeni za upanje in ljubezen, za napore in predvsem veselje v vsakdanjem življenju. Ostanimo odgovorni, vendar ne bodimo prestrašeni in malodušnih src. Vrnimo se k evharistiji! Kajti rečeno je: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem« (Jn 6,56).