Na največji Marijin praznik, v cerkvenem koledarju Marijino vnebovzetje, na slovenskem poznan tudi kot veliki šmaren, velika maša, velika gospojnica, šmarna maša, šmarna miša, rožnica, velika Marija, velika mati Božja so v navadi romanja k Marijinim cerkvam, ki so na gosto posejane po naši deželi.
Veliko krajev je dobilo ime po Mariji, naši predniki so označevali cvetlice z njenim imenom (npr. Marijine srajčke, Marijine solzice, Marijini laski …), okrog nje so se spletale legende in tudi ljudska pesem, v kateri odseva vse, kar je naše ljudstvo v stoletjih doživljalo, mislilo, čutilo, ni moglo mimo Marije.
Večji narodi so na svetu od slovenskega, za bolj slavne se imajo in z vrsto svetnikov se ponašajo, toda komaj kateri ima tako bogato pesemsko izročilo ter v njem toliko nabožnih, zlasti Marijinih pesmi, kakor slovenski.
Med legendarnimi so nekatere prevzete iz splošno evropskega izročila ali od posameznih drugih narodov, včasih je izposojena samo snov. Toda tudi v teh primerih jih štejemo za naše, saj so slovenske v podrobnostih, načinu izražanja, po zgradbi verzov in kitic, po svoji glasbeni podobi in ritmu.
Poveličanje Marije v slovenski ljudski pesmi je izraz resnične ljubezni naših prednikov do Božje Matere in trdnega zaupanja, da njena priprošnja vse premore pri Bogu. Pesem jo na eni strani slika kot navadno človeško ženo in mater, na drugi pa enači z rožami ter z vso jasnostjo utemeljuje njeno češčenje z vero, da je mati Jezusa Boga in človeka.