Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi, v primeri z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog! Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči kratki besedi »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven; koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, to je za nas naravno.
Morda nas je zato moderna zahteva po »takojšnjosti« pahnila v nečloveškost. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet. Vse, kar melje več kot nekaj sekund, se nam zdi nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč.
Težava s hitrostjo je, da te ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš: dosežeš cilj, vendar si ostal brez poti. In pot je pri vsem skupaj ključna. Zaplotnik, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi – tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino; ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov. Dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna samo, če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in popiti pivo, da imaš čas povohati rože. To je pot. In lahko se jo opravi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem – ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi.
Zato je počasnost očitno pomembna za življenje in zato bi se je bilo menda treba spet navaditi – ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, saj smo ljudje kakor veter: dokler se premikamo, obstajamo.
