Vstajenjski smisel je napolniti dušo z veseljem. On jo pride obnovit in ona ga ponovno lahko slavi … Vrh slavljenja Boga je, ko človek hvali Boga. In odrešen se spet lahko veselim, da mi je Bog blizu, da si me je Bog zamislil, ko je ustvarjal svet …
Igral se je s prstjo, si me zaželel, si me zamislil in vse okoli mene ustvaril zame, za mojo srečo. Vse je naredil in mi predal v roke – za mojo srečo in Njegovo slavo. Potrebujem samo še bistro oko, ki sredi časa prepozna vsakodnevno vstajenje.
Po vstajenju sledijo srečanja …
Vsi, vsak na svoj način, se napotijo k praznemu grobu, a tudi vsi ne doživijo istočasno vstajenja.
Vstajenje se zgodi – razodene – v različnih časih. Jezus je res vrtnar vsake duše. Peter, Simon, Tomaž, Marija Magdalena, emavška učenca … eni že obsijani z veseljem, drugi še v popolni temi.
Pavel je v temi vse tja do Damaska …
Ni lahko odgovoriti, kdaj bo zame vstajenje? Je ušlo mojemu življenju?
Odgovor sledi: od prvega vstajenja lahko upravičeno upam, ker me je priznal za svojega …
Kadarkoli, včasih zelo pozno,
a veruj in vedi: BO! Obljubil je!
