Gotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih naredil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni nikoli ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo ob koncu skoraj vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel?
»… seme pa klije in raste, da (človek) sam ne ve kako.« (Mr 4,27)
Setev, tako razumem svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov oziroma uresničitev načrtovanega. Skoraj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, ker da so njihovi otroci čisto drugačni, kot so si želeli.
Toda tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer življenja vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno – to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. »Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati,« smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge možnosti, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
župnik Igor
